Dan je bil zanje od vsega začetka ena sama muka. Skrivoma so oprezali izza oken ene izmed pisarn in verjeli, da se prav dosti protestnikov ne more zbrati. Ves njihov nemir, morda celo strah je bil posledica odločitve, da bodo po volji takratne vlade razgradili nacionalno televizijo in jo naredili povsem drugačno. Nekako se jim je zdelo, da je to mogoče storiti brez ugovorov, korak za korakom. Tako je bilo skorajda do prejšnjega ponedeljka, 23. maja, ko so se pod njihovimi pisarnami zbrali protestniki. In sporočali, da stavkajo zaradi nevzdržnih razmer in ugleda medija, ki zaradi škodljivih potez vodstva pada. Da so prišli do točke, ko sta resno ogrožena obstoj javne televizije in status zaposlenih, novinarska in uredniška avtonomija. Da javna televizija ni promocijsko orodje vlade in njene želje ohraniti oblast.
Bil sem prvi programski direktor nacionalne televizije po razglasitvi neodvisnosti države, programsko sem jo vodil pred, med in neposredno po osamosvojitveni vojni. Ključni nalogi, ki se jima je posvetil takratni generalni direktor RTV Slovenija, sta bili skrajno preprosti. Naročil mi je, naj uredim vse potrebno za odstranitev Studia City iz programa in naredim vse, da bodo želje zmagovalnih strank koalicije Demos karseda hitro uresničene in vidne. Da je to moja obveza, ki mi jo nalaga kot generalni direktor. Tu se je začel najin popoln razhod. Šele nekaj kasneje, ko se je začela osamosvojitvena vojna, se je vse umirilo, saj generalnega direktorja nisem več videl. Pravili so, da je obakrat, ko je prišel v stavbo RTV, bil v zaklonišču. V četrto nadstropje, kjer sva imela pisarne, sam pa tudi posteljo in kopalnico, ni prišel.
Studio City je bil že konec osemdesetih skorajda avtonomni del ljubljanskega televizijskega programa. Predvsem pa je bil drugačen in vabljivo gledljiv. Prispevki so bili narejeni v drugačnem filmskem standardu, ne več posneti zgolj na dovoljenih formatih, temveč v produkciji, ki ni imela vstopa v ustaljene institucije. Umetniški in glasbeni videi ter različni vizualni eksperimenti, najprej vidni samo v kultnih klubih, kot je bil ljubljanski FV, so postali pomembni za oblikovanje politične opozicije, da bi kasneje dobili širše televizijsko občinstvo. Težava je bila, da je Studio City, kljub volilni zmagi koalicije Demos, ostal kritičen do nove oblasti, kar je bilo v popolnem nasprotju s prepričanjem. Začel se je obračun z vsebinami, češ da je nacionalna televizija last države in ne javnosti.
Prvi protest proti tako razumljeni nacionalni televiziji je bil že v začetku leta 1991. Generalni direktor RTV je bil prepričan, da sta razloga za nezadovoljstvo slabo pripravljen zaključni račun in slabo spoštovanje kolektivne pogodbe. To je pomenilo, da je razloge stavke mogoče odpravili z enostavnimi računovodskimi mehanizmi.
V Sloveniji je dr. Breda Luthar že izdala knjigo Čas televizije. Pojasnjevala je, da obstajata dve vrsti televizij, paternalistična in postmoderna. Osrednji točki razlikovanja sta razmerje med visoko in popularno kulturo ter stil jezikovnega komuniciranja. O drugi možni delitvi je pisal glavni direktor francoske televizije Jérôme Clément. Obstajata dva sistema, je rad govoril: eden, ki je financiran z javnim denarjem, in drugi, ki dobiva sredstva s prodajanjem programa in reklam.
Zgodovinar Georges Duby, ki je sicer raziskoval družbeno in gospodarsko zgodovino srednjega veka, je bil tudi ravnatelj televizije. Pripovedoval je o dveh kategorijah gledalcev: o raztresenih, ki pričakujejo predvsem zabavo in sprostitev, opazijo pa zlasti stvari, ki izredno izstopajo iz programa. Ter o pozornih gledalcih, ki televizijo uporabljajo zato, da se zabavajo ali kaj zvedo, predvsem pa jo uporabljajo zelo natančno in v majhnih količinah. V drugi polovici osemdesetih je čas televizij iz obdobja prenosov popularnih napevov San Rema dokončno minil.
Razvojni model, ki ga je zagovarjalo takratno upravno vodstvo slovenske nacionalne televizije, so praktično povsod v Evropi opustili. Ponovno pa je postajal aktualen v postkomunističnih državah, kjer je bila RTV državna, ko je bila država še partijska, in kjer razmerje med politiko in televizijo ni bilo nikoli primerljivo z njunim razmerjem v Italiji, Nemčiji ali Franciji. Preprosto zato, ker so večstrankarska demokracija in lastninski ter mnenjski pluralizem povsod tam obstajali pred radiom in televizijo. Njihove televizije so postale državne ustanove zaradi specifičnega in že danega konkurenčnega razmerja med političnimi silami in ekonomskimi interesi. Nekatere med njimi so morale lep čas prenašati politične pritiske, ki jih seveda ni zanimala kvaliteta programa, temveč zgolj nadzor informacij, in kasneje prav toliko časa pritisk kapitala, ki ga seveda podobno in zopet ni najprej zanimal program, temveč prijazne vesti o kapitalu samem in njegovih načrtih, interesih, zahtevah.
Ob spoznanju, da je televizija del miselnega sistema (mislim na konec osemdesetih in začetek devetdesetih let 20. stoletja), ki prenaša znanje in informacije, se začne delitev televizij vsaj na javno (katere referenčni okvir je nacija), na televizijo, ki ima omejeno gledalstvo, kjer plačaš, kar gledaš, in na komercialno televizijo.
V začetku devetdesetih let sta javna televizija in javnost določali specifično razmerje med državo in družbo. Tisto temeljno spremembo, do katere je prišlo ob prelomu razsvetljenstva in konstituiranja parlamentarne demokracije. Deklaracija o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 je vsaj na normativni ravni odpravila prisilo nad kritičnim mišljenjem in tako omogočila svobodno javno odzivanje. Televizija je – tudi zato – lahko postala last javnosti.
A je bilo preprosteje vse skupaj spregledati. Kot so naredili oni, ki so 23. maja izza oken svoje pisarne prisluškovali protestu.
Borut Šuklje 