Telefonski klic v Moskvo

Aleksandar Vučić, predsednik Srbije, je pred dnevi napovedal, da bo govoril z ruskim kolegom Vladimirjem Putinom. Potem ni bilo nič, le v Kremlju so zanikali, saj da ruski predsednik nima v svojem koledarju predvidenega pogovora z Beogradom. Kljub vsemu sta v nedeljo, 29. maja, vzpostavila telefonski stik.

Vučić je za domačo javnost pojasnil, da je dobil veliko Putinovo darilo, novo pogodbo za nakup ruskega plina in nafte po pooblaščeni ceni, takšni, kot jo ima le še Belorusija. Toda nobeno kosilo ni zastonj, vsakega je potrebno plačati, v državni politiki še posebej. Vučićev poziv je Putin razumel kot izraz in potrditev srbske vdanosti Rusiji, kot potrditev odločitve, da so Rusi njihov edini pravi zaveznik. Vučić se je namreč z nedeljskim telefonskim pogovorom opredelil in določil, da prihodnost države, ki jo sam vodi in v kateri sam odloča, ni Evropska unija, temveč Rusija. Tako je nekako prekinil svojo dosedanjo zunanjepolitično prakso sedenja na dveh stolih, koketiranja z Brusljem in iskanja zavezništva v Moskvi.

Ameriški veleposlaniki v Beogradu Christopher Hill mu je nekaj pred tem povedal, da je potrebno v življenju tudi izbirati in da je prav zdaj takšen trenutek, ko se bo moral odločiti za edino možno pot proti Evropski uniji. Zato je nedeljski telefonski klic v Moskvo Vučićev najusodnejši korak, odkar sta s Tomom Nikolićem maja 2012 prevzela oblast. Po Nikolićevi presenetljivi zmagi na takratnih predsedniških volitvah ga je najprej s svojevrstno prevaro prepričal, da se je takoj odrekel vodenju Srbske napredne stranke in da mu nekaj kasneje, ko Vučić postane podpredsednik vlade, dopusti, da prevzame tudi kontrolo nad vsemi srbskimi obveščevalnimi službami. To je bila Vučićeva prva velika zmaga, s katero je začel svoj pohod na mesto absolutističnega vladarja države. Zatem je začel prevzemati nadzor nad mediji.

V začetku leta 2008 sem imel v Zagrebu, v pisarni takratnega slovenskega veleposlanika Vojka Volka, pogovor z Vučićevim svetovalcem Bratislavom Grubačićem, ki mi je pravil, da bo do popolne podreditve televizij in časopisov prišlo najkasneje v dobrem letu dni. Izgledalo je nemogoče, da bi v demokratični Srbiji dopustili ponovitev obrazca iz časa zakonskega para Milošević.

Ko je imel Vučić nadzor nad tajnimi službami in je spremenil medije v orodje svoje lastne promocije, je lahko začel tudi čiščenje znotraj lastne stranke. Leto 2017 se je začelo z neusmiljenimi javnimi napadi anonimnih piscev. Bilo je namreč leto novih predsedniških volitev, ko se je Vučić že odločil, da bo prevzel Nikolićevo mesto. Na koncu ga je, saj ni imel nobene formalne moči več, porazil. Pod svoj nadzor je s tem dobil tudi vojsko. Bil je predsednik države, vrhovni vojaški poveljnik, šef obveščevalnih služb in predsednik najmočnejše parlamentarne stranke. Lastniki in uredniki časopisov in televizij so seveda objavljali samo tisto, kar jim je bilo naročeno iz njegovega kabineta. Nadaljeval je gradnjo svojega lastnega kulta rešitelja in osvoboditelja Srbije. Nikoliću, ki ga je ponižanega popolnoma odstranil iz javnega življenja, je namenil tolažilno nagrado, izmišljeno funkcijo koordinatorja stikov z Rusijo in Kitajsko ter pravico bivanja v državni vili.

Vučić je lahko vse odločitve, ki so se sprejemale v državi, reševal za svojo predsedniško mizo. Evropskim partnerjem je obljubljal, da bo normaliziral odnose s Kosovom ter uredil odnose s Črno goro in Hrvaško. Minilo je kar nekaj časa, preden so v Evropi ugotovili, da predvsem hitro govori, a da še hitreje pozabi na obljubljeno.

Vučić bo vnovič prisegel kot predsednik države. Prisegel bo pred člani starega, že razpuščenega parlamentarnega sklica. Parlamentarne in predsedniške volitve, na katerih sta zmagala tako on kot njegova stranka, so bile 3. aprila. Konec maja še vedno ni uradnega izida volitev, torej tudi ni novih izvoljenih poslancev niti ni oblikovana nova vlada. Vučić namerno čaka, tako si kupuje čas za odlaganje neprijetnega vprašanja popolne normalizacije odnosov s Prištino. Pred leti je obljubljal in napovedoval začetek velikega notranjega dialoga o Kosovu, pa je tudi ta obljuba bila zgolj kupovanje časa. Ruska vojaška agresija v Ukrajini je povsem spremenila njegove načrte. Iz Bruslja in najpomembnejših evropskih držav ter Združenih držav Amerike so mu pojasnili, da se bo treba odločiti. Odločitve o priznanju Kosova Vučić ne more sprejeti. Tudi odgovornosti za takšno odločitev ne more z nikomer deliti, ne s pravoslavno cerkvijo ne z opozicijo in še manj z svojimi političnimi partnerji. Boji se odziva državljanov, ki jih je vsa leta svoje oblasti prepričeval, da je Rusija edina prava srbska zaveznica.

Ubiti predsednik vlade, demokrat dr. Zoran Đinđić je za razliko od Vučića vedel, da je ključno vprašanje srbske državne politike, ali bo zmogla prihodnost Srbije iskati v prihodnosti ali jo bo še naprej iskala v preteklosti. Ko je padel berlinski zid in ko so se režimi v vzhodni Evropi sesuvali sami vase, je stranka zakonskega para Milošević doživela v Srbiji nov vzpon. Milošević je naredil obrat, obtožil je komunistično vodstvo Srbije, katerega najvišji funkcionar je bil, da je nasprotnik Srbije, ki želi postati velika in braniti Kosovo, sebe pa je z obilno pomočjo medijev promoviral kot novo politično moč, ki lahko prinese boljše življenje. Tudi zato je obudil mit o kosovski bitki, o srbskih junakih in izdajalcih srbstva. Đinđić je govoril, da mora Srbija oceniti, kako je bil lahko Milošević 12 let na oblasti, saj to ni bila njegova moč, temveč slabost državljanov. Ter nadaljeval, da je Srbija zaradi odnosa z Kosovom nedokončana država in da ima prav v njegovem času – bilo je leta 2002 – svojo zadnjo možnost, da kljub vsemu ujame zadnji vlak za evropsko širitev. Če je Đinđić razumel srbsko članstvo v Evropski uniji kot vsebino, ga Vučić razume predvsem kot predstavo, namenjeno bruseljskim uradnikom. Če je Đinđić gradil moderno državo srbskega naroda, jo Vučić razume kot državo vseh Srbov.

Ko je v nedeljo telefoniral Putinu, to ni bil samo dogovor o poceni dobavah nafte in plina, temveč predvsem prošnja, naj Rusija vztraja pri nepriznanju Kosova. Ruski predsednik je namreč v začetku maja ob vojaški okupaciji dela Ukrajine dal vedeti, da ima Priština pravico do neodvisnosti. Če bi Vučić začel Srbijo pomikati proti Evropi in zvezi Nato, bo Rusija priznala Kosovo, pa tudi razveljavila dogovor o poceni naftnih derivatih in preko svoje močne agenture spodbujala socialne nemire in upor. Zato Putin tudi pošilja na obisk v Srbijo zunanjega ministra Sergeja Lavrova, ki bo Vučiću nedvoumno povedal, kaj Moskva pričakuje od njega.

Komentar je bil objavljen v dnveniku Večer 30. maja 2022.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s