To je zgodba o dveh prijateljih. Eden je umrl, drugemu je uspelo pred dnevi pobegniti. Eden je iskal razloge vladarjeve spremenjene drže, drugi se je posvetil varovanju svojega življenja. Dogajalo se je takole.
Pristali smo 15. februarja 2009 na moskovskem letališču Domadedovo. Zunaj se je spuščal prvi mrak, rahel sneg je objemal ruske breze. Kontrolno preverjanje je bilo udobno. Morda bi ga lahko zmotilo le sporočilo oficirja pri vstopu v državo, da smo namenjeni v hotel Balčuk Kempinski in da bomo imeli prelep pogled na Rdeči trg. Bil sem gost bivšega predsednika ruske vlade Jegorja Gajdara in njegovega ministra za privatizacijo Anatolija Čubajsa. Dveh prijateljev.
Moje druženje z Gajdarem v letih 2007, 2008 in 2009 se je začelo povsem nepričakovano. S telefonskim klicem Jožeta Colariča. Povedal mi je, da imajo v svoji strunjanski rezidenci gosta, ki bi se želel srečati z menoj. Da ga zanimajo moje ocene odnosa Srbije in Kosova. Dan pozneje sva se srečala. Očitno je bilo, da Gajdar sistematično raziskuje vzroke razpada Jugoslavije. Ključni razlog sem razumel šele pozneje. Osrednja tema njegovega iskanja ni bila Jugoslavija. Ne, njegov namen je bil odgovor na obtožbo predsednika ruske federacije Vladimira Putina, ki je 25. aprila leta 2005 v poslanici federalnemu zboru ruske federacije označil razpad Sovjetske zveze za največjo geopolitično katastrofo stoletja.
Gajdar je začel pisati svojo obrambo. Z argumenti in številkami. Profesor na Univerzi Yale, Oleg Cvetinski, mu je napisal. Začetka devetdesetih ne smemo primerjati z belle epoque, ki se je začela po letu 1998. Putin in njegovi sodelavci veljajo za rešitelje domovine, saj Rusi zdaj živijo brez dvoma bolje kot v devetdesetih letih. Toda ne glede na izjemno rast cen nafte, takšne rasti preprosto ne bi bilo brez Gajdarevih reform. Gospodarska rast je bila pogojena s tem, kar je zastavil Gajdar. S tem, da imamo finančni trg in centralno banko. Ko se bodo čez sto let ozirali na te dogodke, tako kot se mi danes na državljansko vojno ali francosko revolucijo, bodo v zavesti ostali Gorbačov, Jelcin in Gajdar, nihče drug.
Tudi zato sem najine poznopopoldanske obede razumel predvsem kot njegovo iskanje odgovora na prevladujočo sliko v ruskem javnem mnenju. Da je še pred dvajset in nekaj leti obstajala stabilna, razvijajoča se in močna država, Sovjetska zveza. Da so neki čudni ljudje, najverjetneje povezani s tujimi obveščevalnimi službami, organizirali politične in gospodarske reforme. Da je bil rezultat reform katastrofalen. Ter da so, na srečo, v letih 1999 in 2000 prišli na oblast tisti, ki jim je mar za državne interese Rusije, zato se je življenje spet lahko začelo urejati.
Gajdarjeva ocena je bila, da je Rusija v zadnjem stoletju in pol zaostala za dve generaciji. Da je izmed ozemeljsko celovitih imperijev prvo svetovno vojno, čeprav v spremenjeni obliki preživel samo ruski. Po drugi veliki vojni pa so razpadli britanski, francoski, nizozemski, belgijski in portugalski imperij, ki so vsi imeli čezmorske kolonije. Ter da je na začetku devetdesetih razpadel še zadnji ozemeljsko celovit imperij, Sovjetska zveza. In nato še Jugoslavija, ki ni bila imperij v pravem pomenu besede. Pomembna se mu je zdela izkušnja Francije, ki je izgubo imperija prebolevala težko, a je z dinamično gospodarsko rastjo, nevarno histerijo, ki bi kmalu spodnesla demokratičen režim, spremenila v mehko, romantično nostalgijo po izgubljeni veličini.
Naslednjega dne, 17. marca, sem se srečal z Anatolijem Čubajsem. Dober mesec pred tem so namreč poklicali v mojo Agencijo s tujega podjetja, ki se ukvarja s prodajo električne energije. Vprašanje je bilo, ali jim lahko organiziramo pogovor s Čubajsem. In to smo znali narediti. S svojimi sodelavci nas je sprejel v kabinetu predsednika velikega koncerna Enotni energetski sistemi Rusije, ki ga je takrat vodil. Po službenem pogovoru sva govorila še sama. Zanimali so me vzroki poizkusa njegovega uboja, 17. marca 2005. Poizkus atentata sem pričakoval, mi je povedal, zato je okrepil svoje varovanje.
Vedno smo imeli dve težavi, je dodal. Prvo, da se Rusija ni mogla odločiti, ali bo del Zahoda ali bo oblikovala povsem svojo zgodovino. In drugo, da so bili na Zahodu vedno v posebnem političnem krču ob določitvi svojega odnosa do Rusije.
Tudi zato sta bila v ruski zgodovini car in veliki knez absolutna gospodarja. To je prva točka ključne razlike med Zahodom in Rusijo. Do časa po krimski vojni, ko je Aleksander II. omogočil ustanavljanje nekakšnih zadrug.
Sledil je čas velikih reform, vključno z reformo prava, ločitve uprave in pravosodja ter reformo vojske. Leta 1874 je bila namesto dosmrtnega služenja uvedena splošna vojaška obveznost, ki je trajala najprej šest in nato tri leta. Posledično se je povečalo število delavstva, zrasel je narodni dohodek in začelo se je obdobje velikih gospodarskih investicij. Rusija je postajala del Evrope. Tudi ali predvsem po zaslugi dveh ministrov, reformistov, Sergeja J. Witteja in Petra A. Stolypina. Profesor ddr. Igor Grdina oceni, da sta bila oba reformsko primerljiva z Bismarckom, le da v svojih rokah nista imela dejanske oblasti.
Grof Witte, v času katerega je bilo v državi zgrajenih skoraj 72.000 kilometrov železniških prog in se je narodni dohodek povečal za skoraj 300 odstotkov, rusko gospodarstvo pa je bilo za nemškim in angleškim tretje najmočnejše v Evropi, je bil odstavljen. Ne Witte ne Stolypin, na katerega je bil pozneje izvršen atentat, nista imela prave reformske opore. Rusko izobraženstvo, ki se je poimenovalo inteligenca, je bilo prepričano, da je njihov temeljni družbeni položaj distanca in kritika oblasti. Da je prava pot Rusije zgolj iskanje lastne civilizacije. Zato tudi niso ne mogli ne želeli biti zavezniki takšnima vladnima reformistoma, kot sta bila Witte in Stolypin.
Gajdar je nenadoma umrl, star le 53 let, 16. decembra 2009. Tri leta prej je na predavanju v Dublinu nenadoma začel bruhati, potem je omedlel. Bilo je Putinovo opozorilo. Čubajsu, Putinovemu posebnemu odposlancu za stike z mednarodnimi organizacijami, je uspelo v sredo, 23. marca 2022, pobegniti iz Moskve.
Borut Šuklje 