Ko so mu sporočili, da gost v ponedeljek ne bo prišel, se je razveselil. Ta dan bi bil zanesljivo včerajšnji. Ne bi mogli reči, da so mu od sreče zadrhtele roke, a je novico, ki so mu jo prinesli, čutil kot posebno vrsto slasti. Predvsem je vedel, da je konec njegove pekočine pred sporočili, ki bi mu jih gost prinesel. Toda neprijetni občutek, o katerem je bil prepričan, da se ga je rešil, je kmalu zamenjal prav tako neznosen dvom o vzroku odpovedi obiska. Nikolaj Petrušev, šef vseh ruskih obveščevalnih služb, Putinov osebni zaupnik, nekakšen vrhunski čistilec in prenašalec neprijetnih vladarjevih sporočil, včeraj v Beograd ni prišel.
Aleksandru Vučiću, predsedniku Srbije, je vsekakor odleglo. Toda ni se mogel rešiti vprašanja, zakaj so odpovedali prav sestanek z njim, saj je bil povsem prepričan, da je eden Putinovih prijateljev. Vedno je bilo tako prijetno kramljati z njim in potem doma poudarjati, da je lahko le on, Vučić, jamstvo Putinove naklonjenosti Srbiji. Vzrok za Petruševo odsotnost bi srbski predsednik lahko hitro našel, toda zelo verjetno je, da se je tega tudi bal. Da Putin, ki je bil prepričan, da se bo njegov vojaški stroj zgolj lagodno sprehodil skozi Ukrajino in v sredo, 2. marca 2022, že imenoval novo marionetno vlado v Kijevu, izgublja. Ali pa vojaške operacije ne sledijo pripravljenim in dolgo usklajevanim načrtom hitre okupacije sosednje države. Saj je to – in to Vučiću ne more biti neznano – Putinova osebna vojna. Ugotovil je, kot že veliko vladarjev pred njim, da kljub vsem eliksirjem, ki mu jih ponujajo, in neskončnemu bogastvu, ki ga ima skrbno shranjenega, ni nesmrten, in začel graditi neizbrisen spomin na čas svojega življenja.
Z vojaško močjo je nameraval osvojiti nova ozemlja in jih spet priključiti Rusiji. Okupacija Ukrajine je zato njegov veliki projekt. In v tej vojni potrebuje nedvoumno podporo vseh, ki jih je kdaj zadolžil. Princip ni popolnoma nič drugačen kot pri organiziranih izterjevalcih. Vučić to ve in tega ga je zdaj strah. Petrušev bi namreč včeraj, če bi prišel, v Beograd prinesel zavezujoča sporočila. Da mora Srbija podpreti rusko vojaško agresijo, priznati ukrajinski provinci, ki ju je okupirala ruska vojska, takoj potem ko ju je za neodvisni oklical ruski predsednik. Te Putinove želje Vučić ne bi mogel preprosto zavrniti. Prav tako tudi ne bi mogel zavrniti ponudbe, naj se bolj angažira pri prelomu Zahodnega Balkana na vzhodni in zahodni del, delitvi Bosne in Hercegovine ter discipliniranju demokratične Črne gore. Čez dober mesec dni, 3. aprila, bodo v Srbiji volitve. Tudi predsedniške. Še ob praznovanju pravoslavnega božiča in srbskega novega leta se je zdelo, da je volilni zmagovalec lahko samo Aleksandar Vučić. Tudi zato je v petek in nedeljo, ko je izvedel, da Petruševa ne bo, sklical sejo sveta za nacionalno varnost. Sklenili so – Vučić je o tem najprej obvestil patriarha Srbske pravoslavne cerkve Porfirija – da podpirajo ozemeljsko celovitost Ukrajine, da pa se ne bodo pridružili evropskim sankcijam proti Rusiji. To se je še v petek Vučiću morda zdelo zadostno. Toda to je preprosto pomenilo, da se je odločil za sodelovanje s Putinovim režimom. Srbijo je umaknil iz Evropske unije, a hkrati razjezil živčnega Putina.
Seveda so razmere povsem drugačne, kot so bile leta 2008, ko sta takratni srbski predsednik Boris Tadić in zunanji minister Vuk Jeremić zavrnila rusko vabilo k priznanju Kavkaza in Južne Osetije. Toda Vučić je v nasprotju z demokratom Tadićem predvsem prek svojih podrejenih televizij in časopisov skrbno gradil podobo o nezlomljivem političnem in gospodarskem zavezništvu z Rusijo. Prav zato je tako rad minimaliziral pomen srbske trgovinske menjave z državami EU, poskušal zamolčati finančno pomoč Evrope Srbiji ter poudarjal pomembnost partnerstva z Rusijo in tudi Kitajsko. Nekako se je zanesel tudi na obljube Viktorja Orbána, da Srbija z njegovo pomočjo lahko postane nova polnopravna članica EU. Brez nepotrebnih in obremenjujočih vprašanj o vladavini prava, položaju medijev, onemogočanju politične opozicije, ekologije in razmer v regiji.
Orbán je na začetku julija lani najprej objavil plačan oglas v nekaterih evropskih časopisih, s sedmimi načeli o drugačni, orbánovski Evropski uniji. Vendar se je zdelo, da je bila celotna akcija namenjena zgolj zadnji sedmi točki, da mora Srbija takoj postati članica Evropske unije. Potem je že dober mesec pozneje, 19. avgusta 2021, njegovo glasilo Magyar Nemzet objavilo zanimivo vest o mogočem odhodu madžarske iz EU. Čas je za pogovor o tako imenovanem huxitu, so napisali. Da je nujno treba razmisliti o odhodu iz zveze držav, ki krvavi iz tisočih ran, ima imperialistične ambicije in arogantno podcenjuje vzhodnoevropske države. Zahod gradi, so napisali, kozmopolitsko brezoblično družbo in se odpoveduje krščanski morali. Tudi to je srbski predsednik rad slišal. Saj je bilo tako podobno Putinovim načrtom o ruskem posegu v države regije, ki kažejo prevelik interes za članstvo v EU in zvezi Nato. Vse bi postalo z Orbánovo pomočjo in tiho rusko podporo tako preprosto dosegljivo. Orbán seveda nikoli ni mislil, da bi Madžarska lahko odšla iz povezane Evrope. Bil pa je prepričan, da bo njegova teža znotraj Evrope precej večja, če bo nase navezal tudi Srbijo, Hrvaško in Slovenijo, pa Romunijo in Slovaško. Vučiću se je to zdela presenetljivo dobra rešitev, ki bi mu omogočila sodelovanje v Evropi pod patronatom Madžarske, hkrati pa tudi neomejene odnose z Rusijo. Toda ruski vojaški napad na Ukrajino je te načrte spremenil.
Po 24. februarju 2022 ruski predsednik razume samo izkaze neomajne lojalnosti. Vučić je bil vesel, da je Petrušev odpovedal obisk. Saj bi morebitno Putinovo sporočilo srbskim volivcem in volivkam, da ga je Vučić izdal, lahko pomenilo tudi, da Vučićevo volilno zmagoslavje ni več samoumevno.
Borut Šuklje 