Zgodba o bančni uradnici Ankici L.

Tudi tisti dan se je zanjo začel povsem običajno. Prav nič je ni vznemirjalo. Vedela je, da je njena naloga priti do pisarne in se nato popoldne vrniti domov ter poskrbeti, da bodo otroci in njen soprog jedli. Vstopila je v avtobus, skorajda nevidna v množici potnikov. Saj je ni mogel nihče opaziti z utrujeno rumenkasto frizuro, naočniki, verjetno kupljenimi poceni, ter opravo, ki se je povsem skladala z oblačili večine potnikov na tej liniji, ki je delavce vozila na delo. Bilo ji je petdeset let.

Tisti dan bi bil povsem enak kot vsi drugi, če v službi ne bi poslušala radijskih novic, ki so tako kot vsak dan poročale o uspehih oblasti. Morda bi se povsem potiho zgražala nad javno objavljenimi lažmi, a tistega dne je bilo nekaj vendarle drugače. Vedela je, da se ne more zgolj vrniti domov z avtobusom ob štirih. Pa ji nihče ni sporočil, da ji je umrla mama ali da se je njen brezposelni soprog odločil za odhod. Vzrok njene pekoče bolečine je bil drugje.

Takrat niti ni pomislila o posledicah, pa tudi prav nikogar ni poznala, ki bi ji lahko o njih pripovedoval. Preprosto se je odločila, da bo naredila korak iz svojega vsakdana. Bilo je šestnajstega oktobra 1998, ko je bančna uslužbenka, namesto da bi odšla domov, zatresla celotno državo in postala državni sovražnik številka ena. Njena odločitev je bila za oblast še toliko bolj boleča, ker je celoten aparat tajne policije, agentov in množice ovaduhov, ki so vsak dan prisluškovali in skrbno beležili, kaj je kdo rekel, v gostilni, kinu, bifeju ali na delovnem mestu, ni mogel pravočasno zaznati.

Nekaj kasneje sem si ogledoval njene fotografije. Bila je gospa, ki bi jo vsi označili za lojalno državljanko. S skromno, vsakdanjo pričesko, obleko, najverjetneje kupljeno na eni izmed mestnih tržnic, in očali, katerih okvirjev že dolgo ni zamenjala.

Toda oktobrskega dne, o katerem govorim, je Ankica Lepej poslušala poročila državnega radia. Prve novice so bile seveda vezane na aktivnosti predsednika države dr. Franja Tuđmana. Toda tistega dne se mu je zdelo nadvse nujno, da ob koncu informativnega bloka o svojih uspehih nastopi z drobnim komentarjem tudi sam. Spregovoril je o tem, da upokojenci v državi grozijo s protesti, ker z bornimi pokojninami ne morejo preživeti meseca, vendar naj razumejo, da je upokojena tudi njegova soproga Ankica Tuđman. Da tudi ona z denarjem, ki ji ga konec meseca prinese poštar, ne more povezati prvega in zadnjega dneva v mesecu. Zato moramo, je bilo sporočilo, skupaj potrpeti.

Predsednikove službe, ki so skrbele za njegovo javno podobo, so nastop ocenile kot izvrsten prikaz predsednikove človeškosti in razumevanja stisk državljanov. Povsem pa so prezrli, da to ni povsem res.

Tuđmanovi so imeli leta 1998, prek organiziranih uradnih in neuradnih tajnih služb, nadzor nad mediji. Resda so jih motile posamične radijske postaje, toda te so bile zgolj drobna napaka v razdelanem sistemu. A leto pred tem je Ninoslav Pavić, lastnik Europres holdinga, sprejel odločitev, da bo začel izdajati nov vsedržavni dnevni časopis. Trem sodelavcem, Tomislavu Wrussu, sedaj ga občasno srečujem v hrvaški Istri, Zdravku Milinoviću, ki sem ga spoznal, ko je bil še novinar pri kultnem tedniku Polet, in Davorju Butkoviću, ki je pisal tudi za slovensko Mladino, je naročil, naj se lotijo izdelave letalonosilke, kot je rad imenoval časopis. Rodil se je Jutarnji list, popoln medijski fenomen, povsem drugačen časopis, ki piše tudi o tem, česar si oblast ne želi ali celo ne dovoli. Morda je bil prav to razlog, da se bančna uslužbenka Ankica Lepej takrat po končanem delu ni odpravila domov, ampak je poklicala novinarko novega časopisa, Orlando Obad.

Ko sta se sestali, ji je povedala, da jo je Tuđmanovo jadikovanje o uboštvu soproge prepričalo, da je odprla njene zaupne bančne podatke. Izročila ji je dokaze, da ima upokojena Ankica Tuđman v njihovi banki dolgoročno vezanih okoli 200.000 nemških mark in manjšo dolarsko vsoto. Kar pomeni, da je predsednik države ponaredil podatke o družinskem premoženju, po katerih je bila soproga zgolj lastnica rabljenega vozila.

Jutarnji list je novico objavil že v večerni izdaji. Država se je začela tresti. Prav vsi, tudi šefi Tuđmanovih pollegalnih varnostnih služb, so se pognali v lov za izdajalcem. Bančni direktorji so se prestrašeni vrnili v svoje pisarne in takoj razpisali veliko nagrado za informacijo o osebi, ki je iz banke odnesla zaupni dokument. Toda nihče ni našel niti najmanjše sledi.

Le dva dni kasneje je bilo objavljeno: Jaz, Ankica Lepej, sem odkrila podatke o računu Ankice Tuđman. Nekaj ur pred objavo se je oglasila tudi upravi banke. Takoj so jo seveda priprli. Spraševali so jo, katere tuje tajne službe so jo urile za takšen napad na nacionalno varnost države. Niso mogli razumeti odločitve posameznika, da ne želi več biti tiho. Njen upor je bil znak, da se je režim predsednika Tuđmana začel sesuvati. Lahko so nadzirali prav vse, toda bančne uslužbenke z enolično pričesko in vsakdanjimi oblačili niso mogli. Jutarnji list je postal referenčen časopis, ki ga je treba prebrati vsak dan.

V torek, 18. januarja 2022, je Ankica Lepej umrla v Zagrebu. Dolgo se je upirala zahrbtnemu raku. Stara je bila 73 let.

Komentar je bil objavljen v časniku Delu 24. januarja 2022.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s