To soboto, 11. decembra, mu je bilo vse tako nenavadno tuje. Vzrok ni bil samo njegov strah, za katerega je vedel, da bo minil. To je bila žalost, kakršne še ni poznal, širila se je in postajala neprijetna. Aleksandra Vučića, predsednika Srbije, je poleg vsega hudega begalo tudi, da tisti, ki so mu podrejeni, in tisti, ki jih plačuje, ne znajo določiti meje, ko bo tega konec. Ko bo znova, kot je bilo tistega dne, ko mu je uspelo prevzeti oblast. Ko je bil prepričan, da je prav on izbran, da bo znova utiril državo. Ko se je takrat gledal v ogledalo, je videl sebe, zaupnika Vojislava Šešlja, vojvode, ki je govoril o veliki Srbiji. Vedel je, da mora spomin na ta čas zavreči. Predvsem zaradi samega sebe in odstranitve spomina na služenje Miloševićevemu režimu. Prav vse mu je uspelo, ko je leta 2012 njegov strankarski šef Tomislav Nikolić zmagal na predsedniških volitvah v Srbiji. Vučiću je ta zmaga nekako tiho, a zanesljivo šepetala, da je imel prav in da je bila demokratična oblast Zorana Đinđića zgolj drobna napaka v sistemu, ki jo je treba popraviti. In kako prav je imel, da je na beograjski ulici, ki so jo poimenovali po ubitem predsedniku vlade, protestno odstranil oznako z napisom dr. Zoran Đinđić in jo nadomestil z Ulica heroja Ratka Mladića.
Đinđić je, tudi ko sem govoril z njim, postavljal vprašanje, ali je prihodnost Srbije v njeni preteklosti ali njeni prihodnosti. Saj da sta to dva ključna koncepta, med katerima sporazum ni bil in ne bo mogoč. Na eni strani je koncept velike države Srbije, na drugi evropske Srbije. Đinđić je bil prepričan, da ima njegova vlada še zadnjo možnost ujeti vlak evropskih širitev in da je temu cilju treba podrediti vse. Se notranje očistiti po obdobju Miloševićevega režima in vojn. Zato so ga morali ubiti in zato so mnogi slavili ta zločin. Tudi današnji predsednik države je bil med njimi.
Toda Vučić, eden izmed najboljših poznavalcev obvladovanja tehnologije oblasti, je vedel, da mora ohraniti vtis želje po evropski Srbiji, da bi lahko potisnil na stran evropsko Srbijo. Osebno sem ga spoznal, ko sva kmalu po tem, ko je prevzel oblast, skupaj predavala v Berlinu. Bil je izvrsten govorec, skrbno izbrani in vplivni publiki je znal povedati prav tisto, kar je želela slišati. O novi srbski vladi, ki želi biti sprejemljiva za zahodni svet, ki bo vodila boj proti kriminalu in korupciji ter izboljšala življenjski standard državljanov. Srbija ima cilj: biti moderna in suverena država, del Evropske unije. Nekaj kasneje sem se v prostorih slovenskega veleposlanika v Zagrebu pogovarjal s takratnim Vučićevim glavnim svetovalcem za medije Bratislavom Grubačićem.
Iz njegovega pripovedovanja se je dalo razbrati, da ima Vučić načrt za popoln prevzem oblasti v državi. Tudi to mu je uspelo. Najprej je odstranil svojega partijskega predsednika in predsednika države Tomislava Nikolića in mu za tolažilno nagrado podaril pravico do bivanja v državni vili. Do prejšnje sobote je kazalo, kot da bi Vučićeva realnost presegla celo najdrznejše sanje. Toda prav takrat, ko se to zgodi, je pravil pesnik Rainer Maria Rilke, moraš biti pripravljen na vse. Prav tu se je začela Vučićeva žalost.
Na tako množične proteste proti njegovemu vladanju ni bil pripravljen. Saj prav on vsak dan po televiziji razlaga državljanom o velikih uspehih države, zvišuje plače in pokojnine, gradi ceste, ob vsakem obisku mest in krajev obljublja, kaj namerava narediti. In vsi, ki so zbrani – rad ima, da jih pripeljejo zelo veliko –, mu ploskajo. Zato so ga sobotni protesti užalostili. Prijemi, s katerimi je običajno takšne proteste hitro končal, niso delovali. Niti najmočnejša taktika, češ da obstajata dve realnosti in da je resnična le tista, o kateri poročajo velike televizije, se mu je izjalovila. Poročanju, da je protestiralo le nekaj vandalov in razbijačev, ki jih financira zahodni svet, ni verjel nihče. Družbena omrežja so bila preplavljena s posnetki dejanskega stanja.
In to se mu je zgodilo v času, ko je naredil vse, da bi bil heroj nacije in najbolj priljubljen vladar v zgodovini. Potem ko si je že prej podredil prav vse. Najprej koalicijskega partnerja, ki mu je podaril položaj predsednika parlamenta. Vsako zasedanje skupščine, ne glede na dnevni red, je predvsem izraz podpore Vučiću. Vsaka razprava se začne in konča z njim kot rešiteljem države. Vlada se sicer rutinsko sestaja, toda ministri javno molčijo, saj vse odločitve sprejema predsednik države. Vsi mediji z nacionalno frekvenco so mu popolnoma podrejeni in objavljajo zgolj vesti, ki so mu pogodu. Policijo in pravosodje je začel disciplinirati takoj, ko so začeli omenjati povezave njegove družine z združbami zunaj zakona. Prav vsako investicijo v državo lahko potrdi samo on. Proračunski denar deli vsem, za katere presodi, da so medijsko in volilno zanimivi. Vse mednarodne pogodbe brez težav označi s stopnjo najvišje državne tajnosti in postavi zunaj demokratičnega nadzora. In prav njemu, ki bi moral imeti popolno oblast, se je zdaj zgodila neposlušnost. Zato je bil jezen.
In ta jeza je bila podobna srdu bivšega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita, ko se je drugega julija 1971 udeležil velike proslave ob 30. obletnici vstaje in upora proti okupatorju. Ko je prišel v dvorano Narodnega gledališča v Beogradu, se je prvič po koncu vojne zgodilo, da prav nihče ni vstal in da prav nihče ni ploskal. In povsem enako je bilo ob njegovem odhodu. Dvorana je ostala popolnoma tiho.
Do sobote je predsednik Aleksandar Vučić popolnoma obvladoval politično življenje v državi. Zdaj se je moral prvič umakniti in priznati droben poraz. To je bila vsebina njegove sobotne žalosti.
Borut Šuklje 