Zgodba sega skoraj trideset let nazaj. Ostala bi verjetno prepuščena pozabi, če se ne bi pred dnevi ponovila. Lahko bi rekli, in bilo bi nam težko oporekati, da med dogodkoma obstajajo razlike, da ju moramo razumeti vsakega posebej in ločeno, da ju zato ne gre prehitro enačiti in primerjati njunih glavnih junakov. Saj si je prvi od njiju, ko je izvedel novico, razbil glavo, drugemu pa takšna milost vsaj hipne pozabe ni bila namenjena. Poleg tega ne bi smeli spregledati, da se je za prvega dan začel, ko neprijetnega sporočila še ni mogel slutiti, drugega pa so, o večini tega, kar bo šele slišal, obvestili nekaj dni prej. Prvi, predsednik parlamenta bosanskih Srbov Momčilo Krajišnik, novembra 1995 ni mogel vedeti, kaj se je zgodilo, medtem ko je spal. Predvsem pa je čutil, in tako je bilo že od prihoda na mirovna pogajanja, o končanju vojne v Bosni, da je bil vedno povsem odveč, ko so se sprejemali dogovori o ustavitvi bojev. Tako je bilo tudi tistega ponedeljkovega jutra, ko je ameriški zunanji minister Warren Christopher, bilo je ob pol treh zjutraj, želel govoriti s srbskim predsednikom Slobodanom Miloševićem. Pogajanja v ameriški vojaški bazi Dayton so bila pred koncem in nihče ni vedel, ali bo ta uspešen ali ne. Christopherjeva zahteva je bila, naj Milošević prepusti bosanskim pogajalcem tudi naselje Vogošća in hribe okoli Sarajeva, s katerih so srbske sile granatirale mesto. Miloševićev odgovor je bil kratek, tako kot je bil kratek celoten jutranji sestanek, v redu, pa jim dajte še to, toda naj bo to zadnje, kar zahtevajo od nas. Potem so malce spali. Srbski predsednik je zjutraj naročil svojemu zunanjemu ministru Milanu Milutinoviću, naj obvesti Krajišnika o novem dogovoru. V Daytonu so vsi stanovali zelo blizu. Morali so potrkati na vrata Krajišnikove hotelske sobe. Še v preddverju in stoje, da bi vse skupaj minilo čim hitreje, mu je bilo povedano, da je predsednik Milošević v skladu z ameriško zahtevo Vogošća in hribe nad Sarajevom izločil iz teritorija Republike Srbske. Krajišnik je zaradi nepričakovane vesti omedlel, se zvrnil na tla sobe in si razbil glavo.
Štiri leta pozneje, bil je ponedeljek, 15. marca 1999, je predsednik slovenske vlade Janez Drnovšek sprejel patriarha Pavla, ki se je z obiskov v Italiji vračal v Beograd. Patriarh je bil vesel toplega, kot je govoril, sprejema v Sloveniji. Med pogovorom je omenil, da je posredoval v sporu med Miloševićem in Radovanom Karadžićem in bil sopodpisnik dogovora o sestavi daytonske pogajalske skupine, dogovora o izključitvi Karadžića in generala Ratka Mladića iz delegacije. Milošević ju v Ameriki ni hotel poslušati. Del vodstva Srbske pravoslavne cerkve je zato obtožil patriarha, da je sokriv za predajo Vogošća in sarajevskih hribov ter izdajo Republike Srbske. To ga je očitno težilo.
Konec letošnjega poletja je Milorad Dodik napovedal, da bo najpozneje novembra začel proces odcepitve Republike Srbske iz enovite in mednarodno priznane države Bosne in Hercegovine. Da bo demontiral daytonski mirovni dogovor. In takšna sporočila samovšečno ponavljal in iskal svoje poslušalce, tako kot je iskal politične zaveznike. Prvi in največji, ruski predsednik Vladimir Putin, mu ni hotel poslati nikakršnega spodbudnega sporočila, ki bi ga lahko predstavil javnosti. Podobno se je umaknil v ozadje srbski predsednik Aleksandar Vučić. Tretji Dodikov prijatelj, Viktor Orbán, pa je v soboto, 6. novembra, v spremstvu madžarskega zunanjega ministra prišel na zasebni obisk. Težko je razbrati razloge njegovega nenadnega prihoda, toda velja omeniti, da se je Orbán le dva dni pred tem pogovarjal z visokim predstavnikom za Bosno Christianom Schmidtom. Morda je želel Dodiku prenesti opozorila, ki jih je slišal. Sobotno kosilo sta imela v restavraciji Kej ob reki Vrbas, nekako na pol poti med letališčem v Laktaših, na katerem je pristalo Orbánovo letalo, in Banjaluko. Celotno območje je zaprla policija in seveda ni bilo nikakršnih pojasnil o namenu srečanja. Naslednji dan, v nedeljo zvečer, je bil Dodik že v Ljubljani na večerji s predsednikom slovenske vlade Janezom Janšo. Prihodnost Bosne in Hercegovine je v spoštovanju ozemeljske celovitosti in obstoječe ustavne ureditve ter članstvu v Evropski uniji, je lahko slišal, tako da mu pot domov ni bila prav prijetna. In bilo je le še nekaj ur pred ključnim dnevom.
V ponedeljek, 8. novembra 2021, je prišel v Sarajevo posebni odposlanec ameriškega predsednika za Balkan, Gabriel Escobar. Še pred desetimi in nekaj dnevi je pravil, da ni prepričan, da se bo z Dodikom sploh želel sestati. Ker je očitno, da je korupcija glavni razlog njegovega spodkopavanja osrednjih institucij v BiH. Da želi samo zaščititi svojo moč in denar, zato mu ne gre nasedati in naj se umaknejo vsi, ki z njim še sodelujejo. Saj Dodikove napovedi vnašajo nestabilnost v regijo. Dodik je namreč napovedal, da bo do konca letošnjega novembra preklical soglasja Republike Srbske k sporazumu o oboroženih silah Bosne in Hercegovine, razglasil za nične zakone o sodstvu in tožilstvu BiH, davčni upravi, državni agenciji za preiskave in zaščito ter obveščevalno-varnostni agenciji BiH. Escobar je v ponedeljek sprejel Dodika. Sestanek je bil očitno uspešen. Dodik je pozabil na vse prelomne stvari, ki jih je načrtoval.
V nasprotju s Krajišnikom mu ob začetku sestanka ni bilo treba omedleti, pasti na tla in si razbiti glavo. Približno je že vedel, kaj bo slišal. Escobarju je tako lahko samo pritrjeval. Od napovedanih sto štiridesetih zakonov, ki naj bi jih parlament Republike Srbske sprejel na novembrski seji, so na dnevnem redu ostale le štiri uredbe, ki nimajo zakonske moči.
Borut Šuklje 