Zgodba je dolga in zapletena ter polna nevarnosti, da bi ob njenem opisovanju zavedli vznemirljivi in vabljivi, toda nepomembni dogodki. A smo danes, ko poznamo ne samo njen začetek, temveč tudi konec, odvezani upanja, da bi bilo mogoče še kaj spremeniti.
Srečanje evropskih voditeljev 5. in 6. oktobra 2021 na Brdu pri Kranju, kjer so ponovno govorili o morebitni širitvi Evropske unije na Zahodni Balkan, se ni moglo končati drugače, kot se je. Prav vse je bilo že vnaprej določeno. Toda ves ta neuspeh je imel tudi svoj začetek. Slovenija se je leta 2009, takoj po času svojega prvega predsedovanja EU in vseh prejšnjih poizkusih dr. Janeza Drnovška, začela znova pogajati s Hrvaško o njenem vstopu v polnopravno evropsko članstvo. Bila so pozabljena vsa ponižanja, ki jih je uradni Zagreb sporočal Drnovšku, da so se res prav vse dogovorili, toda da so si premislili in da vse sklenjeno in podpisano ne velja nič več. Obenem pa v letih 2008 in 2009 v Bruslju ni bilo več prav veliko razumevanja za slovenske argumente in tudi Drnovškove izkušnje so bile pozabljene. Začel se je nov čas.
Hrvaški predsednik vlade dr. Ivo Sanader, sedaj še vedno zaprt v zagrebškem zaporu Remetinec, z eno samo zaporniško ugodnostjo, da se lahko dnevno sprehaja skupaj z ženskimi zapornicami, je bil takrat nova evropska politična zvezda. Rad se je izvrstno oblačil, poznal je najobčutljivejše razlike med dobrimi evropskimi vini, znal je naročiti dobro kosilo, predvsem pa je bil diplomant študija ene izmed najbolj vznemirljivih znanosti, svetovne primerjalne književnosti, in je tekoče govoril nekaj evropskih jezikov. V evropski ljudski stranki je znal prepričati Angelo Merkel in francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja, da ima Slovenija glede ureditve odnosov s Hrvaško in meje na morju povsem nerealne zahteve. Sanader je takrat vedel, da mu lahko uspe, kar njegovemu predhodniku dr. Franju Tuđmanu ni – da bo sam določil morsko mejo med državama. Njegova politika je imela en sam cilj: prepričati evropske liderje, da ima Hrvaška zgodovinsko pravico do vzpostavitve dominantnega položaja na Jadranu in da lahko to morje deli, tudi zaradi evropske varnosti, samo z Italijo. Iz Zagreba so v Bruselj posebni diplomatski kurirji nosili ponarejene zemljevide o poteku mejne črte. To sta bili, in to velja poudariti, leti izrazite naklonjenosti EU novemu širitvenemu procesu z državami Zahodnega Balkana.
Po Sanaderjevem nikoli povsem pojasnjenem nenadnem odstopu z mesta predsednika vlade in vladajoče stranke se je slovenski predsednik vlade Borut Pahor začel o meji pogajati z njegovo naslednico Jadranko Kosor. Pogajanja so tekla v popolni tajnosti. Ob Kosorjevi sta v pogajanjih sodelovala njen zaupnik Davor Stier in sedanji notranji minister Davor Božinović. In tako je bilo vse do 11. septembra 2009, ko je Kosorjeva izpolnila ključni Pahorjev pogoj za sklenitev sporazuma o arbitraži. Švedskemu predsedniku vlade in predsedujočemu EU Frederiku Reinfeldu je poslala posebno pismo hrvaške vlade, s katerim se je zavezala, da hrvaški dokumenti in zemljevidi, ki prejudicirajo mejo s Slovenijo, nimajo nikakršnega učinka, da so lažni in da kot takšni ne morejo veljati pred nobenim sodiščem, forumom ali arbitražo. Če so bila pogajanja Pahor-Kosor do tedaj tajna, so s pismom postala za najvplivnejši del hrvaške politike javna. Takrat so tudi sprejeli odločitvi, da bo treba Kosorjevo zamenjati in takoj po sprejetju Hrvaške v evropsko polnopravno članstvo poiskati način, kako odpovedati sporazum o arbitraži. Sestavni del tega načrta pa je bila tudi predhodna sprememba sporazuma, s katero je Hrvaška dosegla, da sporazum in njegove posledice, torej Hrvaško polnopravno članstvo v EU, ne začne veljati šele po končanju vseh pravnih postopkov in določitvi meja med državami, temveč takoj po sprejetju odločitve o arbitraži.
Hrvaške tajne službe so še bolj natančno spremljale vodilne slovenske politike, ki so povsem brezskrbno letovali v svojih vikendih ob hrvaški obali. Potem je bil potreben samo še korak do glavnega zadetka – nastopa takratnega zunanjega ministra, ko je nepotrebno hvalil svoje vedenje o poteku odločanja arbitražnih sodnikov v Haagu. Hrvaška je tik pred sprejetjem razsodbe 29. julija 2015 v svojem parlamentu izglasovala, da je sporazum o arbitraži zanjo ničen. Hrvaška je že bila članica EU. In ni bilo več nevarnosti, da bo nepriznanje razsodbe arbitražnih sodnikov o določitvi meje med državama pomenilo, da bo država ostala v evropski čakalnici in čakala na začetek pristopnih pogajanj Srbije.
Potem se je vse spremenilo. Postalo je jasno, da bodo nove evropske širitve upočasnjene, odmaknjene v ne povsem določljivo prihodnost. V Srbiji je prišel na oblast Aleksandar Vučić. Začelo se je novo obdobje v odnosih Bruslja in držav Zahodnega Balkana. V Beogradu so začeli neumorno hvaliti ruskega in kitajskega predsednika in načrtno prikrivati dejstvo, da imajo edino resno trgovinsko menjavo z državami EU. Začele so se oblikovati najrazličnejše nove rešitve o dokončni ureditvi razmer v regiji z menjavanjem državnih ozemelj in novimi določitvami državnih meja. Pa se je znova vse izjalovilo. Najprej je ameriške predsedniške volitve izgubil dotedanji predsednik Donald Trump. Potem so zaprli Vučićevega pogovornega partnerja, kosovskega vodjo Hashima Thaçija. In povsem za konec sta takšne spremembe balkanskih meja zavrnila tudi nemška kanclerka in francoski predsednik.
Sedaj, po zadnjem srečanju voditeljev EU pretekli teden na Brdu, ko je bila ideja o evropski širitvi na Zahodni Balkan vsaj za deset ali dvajset let dokončno ustavljena, je še toliko bolj vidno, kaj bi danes pomenilo, če bi Pahor leta 2009 rekel ne. Toda Pahor takrat, povsem dobronamerno, Hrvaški ni rekel ne.
Borut Šuklje 