Dan, ko se je zdelo, da se bo nebo na široko razprlo

Bilo je tistega leta, ko je bilo potrebno nositi podložene plašče. In bilo je tistega dne, ko sem vedel, da se moram odpraviti. Ponoči sem običajno sanjal, da sem že vse opravil. Potem sem se zbujal in nekako ponovno zaspal. Toda jutro ni prineslo odrešitve. Potrebno je bilo oditi. Bolnišnica je bila v Ljubljani, dobrih sto kilometrov oddaljena od Portoroža. Včasih sem se ustavljal ob poti, čeprav sem vedel, da to ne prinaša miru. Bilo me je strah. Znam se obraniti vsakega, ki bi se skušal približati moji družini, nikoli ne bi okleval potisniti pištole v usta onemu, ki bi želel poškodovati moje otroke ali mojo ženo, toda tistega posebnega dne me je bilo vsakič strah enega samega stavka. Zapomnil sem si ga iz časa, ko še nisem vedel, kaj ta zares pomeni, in ni moja last.

Po vsakokratnem zdravstvenem pregledu mi ga je povedal predsednik slovenske vlade dr. Janez Drnovšek. Pravil je, da največja razlika, ki je premore svet, razlika med dvema stavkoma, ki ti jih po pregledu pove zdravnik. Ali da je vse dobro ali pa da se nekaj znova dogaja. Ko sem kasneje sam odhajal na podobne preglede, sem mislil prav na to. In samo na to. Od vožnje in kasnejše nagle hoje proti onkološki bolnišnici sem prav zato dihal globoko. Ko sem prišel in stopil v zgradbo na ljubljanski Njegoševi ulici, sem predal dokazila, da sem zares naročen, nato me je administratorka, ločena z velikim steklom, napotila v eno izmed ambulant.

Bilo nas je veliko, zelo veliko. Prav vsi smo imeli podobno diagnozo. Rak. In bili smo med tistimi, ki so vsaj začasno preživeli. Sedaj so nam zdravili posledice. Merik Lesničar, onkolog radiolog, družilo naju je prijateljstvo, mi je takrat že povedal, da so me prekomerno obsevali. Saj da so imeli le tri možnosti, med katerimi so lahko izbirali, ali pustiti, da me ubije agresivna bolezen, ali zdravila ali pa upati na tretjo možnost, ki je medicina ne pozna in jo običajno razumemo kot usodo, naključje ali voljo boga. Sam sem očitno preživel. Resda sem bil povsem na meji, toda ostal sem živ.

Od takrat včasih vidim, zgodi se največkrat proti večeru, one, ki so ob meni umirali. Največkrat moškega, ki so mu tako kot meni odstranili del ust in je boleče jokal. Presajeno tkivo v usta se ni prijelo. Verjetno je vedel, da bo umrl. Ležala sva skupaj v tako imenovani šok sobi. Poslušal sem njegovo pritajeno ihtenje, ki ga je skušal utišati z odejo, ki si jo je ovil okoli glave. Pozneje so ga odpeljali. Prav tako se spominjam mlade gospe, ki je ponoči, sam večinoma nisem spal, govorila o svojih majhnih otrocih. In gospodu, ki je nenehno klical medicinske sestre in je prav tako odšel. Nekako nisem želel, toda prav vse to me je spremljalo tudi tistega dne, ko sem moral obleči topel plašč in se napotiti proti Ljubljani. Nekajkrat sem se na poti ustavil, da bi popil kavo, samo zato, da bi odložil čas ali morda celo čakajoč, da bi me morda kdo poklical in sporočil, da je moj pregled odložen. Seveda se ni nič od tega zgodilo. Stal sem, nikoli nisem želel sedeti, pred ambulanto A-5, ki se je morda klicala tudi drugače, toda vsekakor je bila v onkološki bolnišnici. Imel sem reden letni pregled.

Prekomerno obsevanje pušča različne posledice. Prva vidna je prenehanje delovanja žleze ščitnice. Stvar je popolnoma obvladljiva z razmeroma enostavnim zdravilom. Najprej ti pregledajo kri, meni so posneli še pljuča, kot so rekli, frontalno in stransko, potem pripravijo izvid. Tistega dne je bilo tako kot vsakič, vse popolnoma enako. Prepolna čakalnica, večino so pripeljali z reševalnimi vozili, kjer si lahko poslušal njihovo tišino. Le nekaj je bilo tistega dne povsem drugače. Ko sem bil poklican v ambulanto, sem pri sestri zagledal velik kup pisem. Ja, očitno je bilo nekaj narobe z zdravilom za ščitnico in zato kličemo bolnike na ponovne preglede, mi je pojasnila. Farmacevtsko podjetje, bogata multinacionalka, je želela povečati svoje profite. Zato so za ključno sestavino zdravila izbrali cenejšega dobavitelja. In zdravilo ni delovalo. Veliko bolnikov, ki so po pregledu dobili pošto v kuverti z oznako Onkološki inštitut, je vedelo, kaj to lahko pomeni. Da morda nekaj ni v redu, kar pri takšni bolezni lahko pomeni samo, da se je bolezen ponovila.

Tistega večera sem napisal pismo direktorici podružnice farmacevtske družbe, ki je z zdravilom oskrbovala slovenske bolnišnice in lekarne. Svoj sedež so imeli, ali ga morda še imajo, nekje na robu mesta. Napisal sem ji, naj gre molit, če verjame v boga, naj gre prižgat sveče, če verjame v čudesa, naj upa, da sam ne bom v naslednjih dneh dobil pisma z pozivom na ponovni pregled. Napisal sem ji, da jo bom v tem primeru prišel iskat, da jo bom našel in odpeljal na pregled s seboj. Da bo lahko sedela ali stala in gledala prestrašene ljudi. Ki so se bali zaradi njihovega pohlepa po še večjem dobičku.

Imel sem srečo in ona odrešitev. Da sem veliko potoval in sem občasno zdravilo kupil v tujini. Pisma nisem dobil in gospe nisem odpeljal v onkološko bolnišnico.

Te dni, septembra 2021, berem vesti o lobistih, ki so pošiljali najrazličnejše račune onkološki bolnišnici in pri tem za svoje pokritje iskali objem vodilnih politikov. Razumel bi, da bi v svojih poslih prekomerno služili z bankami polnimi profitov in nenehnih državnih dokapitalizacij. Toda jemati bolnišnici, ki zdravi najbolj občutljive bolnike, je zavržno dejanje.

Komentar je bil objavljen v Primorskih novicah 17. septembra 2021.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s