Mož, ki se je poslavljal od sveta

Bilo bi povsem narobe, če bi zaupali njegovemu sporočilu, da je zelo bolan, da se verjetno ne bomo več srečali in da se ravno zato želi posloviti. Morda ga je zgolj, samega v prostornem stanovanju, obšla stiska, zaradi vsega, kar bo moralo priti, ko človek prestopi edino mejo, ki je povsem dokončna, in odide.

Toda prav tako je verjetno, da ga je napotilo k tem mislim zgolj soprogino sporočilo, da bo še malce podaljšala dopust. Zato moram začeti veliko pred to prvo letošnjo septembrsko nedeljo, ko je veliki nogometni trener, trener vseh trenerjev, kot tako rad sliši, napovedal svoje slovo.

Bil je eden izmed tistih izbrancev, ki jih je predsednik države vabil na dnevna druženja, partije kart, igranje tenisa in temu sledeče obede. Podelil mu je tudi visok oficirski čin in dodelil pravico uporabe izkaznice hrvaških tajnih služb. Vedno je priznal, da ni igral ne tenisa ne kart, da pa je opazoval igrajoče. In vedno vedel, da lahko zmaga le eden, saj predsednik ni znal izgubljati, da mora z vsem srcem navijati prav zanj. Bil je pravzaprav predsednikov ljubimec in cena te ljubezni ni bila tako velika.

Moral ga je zgolj poslušati in se strinjati z njegovimi ocenami. Predvsem o nogometu, igri, ki je bila predsednikova strast in jo je zato razumel kot del svojega upravljanja države. Želel je imeti nogometni klub, ki bo velik, tudi v Evropi. In prav vse je moralo biti temu podrejeno.

Seveda so bile tudi žrtve. Ena izmed njih, direktor takratne zagrebške Komercialne banke, Josip Šoić, je bil najprej vesel, ko so ga imenovali za predsednika nogometne zveze. A leta 1999 so ga zaprli. Iz banke so namreč izplačevali desetine milijonov mark prispevkov, namenjenih uspehu nogometnega kluba, za katerega je predsednik določil, da mora fascinirati Evropo. Tako je bilo tudi razumljivo, da je določal sestave igralcev, ki so odigrali posamične tekme.

Junija 1996 je nogometna reprezentanca predsednikove države igrala v kvalifikacijah za evropsko nogometno prvenstvo. Večer ali dva pred tekmo je ustaljena družba igrala karte pri predsedniku. Trener vseh trenerjev je moral povedati, katere igralce je uvrstil v postavo. In je začel, v gol bom postavil Marjana Mrmića, ter s tem tudi končal. Predsednik je namreč z jezo vrgel karte na mizo, nekaj jih je odletelo po tleh, in kričal, ne, branil bo Dražen Ladić. Toda naš junak, ki se je v nedeljo poslavljal, Miroslav Blažević, in predsednik države, dr. Franjo Tuđman, sta se odlično razumela.

Blažević je vedel, da se mora izogibati vprašanj, ki zadevajo politiko. Saj bi, če bi to slučajno pozabil, takoj slišal predsednikovo opozorilo, naj raje ostane tiho. Zato je vedel, da mora biti samo trener, ki ima privilegij biti s Tuđmanom. Prišel sem k njemu, je pripovedoval, ko je z gripo ležal v postelji. Ne prihajajte mi blizu, je rekel Blaževiću, da se ne nalezete, a je trener skočil k njemu, kličoč, da hoče prav njegovo gripo imeti tudi sam. Potem je predsednik umrl. Takrat je naredil Blažević svojo edino pravo napako. Začel je govoriti o politiki.

Mednarodno sodišče za vojne zločine, storjene na območju bivše Jugoslavije, je začelo izdajati naloge za aretacije. Ko je bil Tuđman še živ, so ukazali, da mora država zaščititi svoje interese. Zato so oblikovali posebno skupino znotraj sistema hrvaških tajnih služb, ki jo je vodil Markica Rebić in je imela nalogo odstranjevanja prič in dokumentov, ki bi lahko bremenili državno vodstvo. Obenem pa so določali posameznike, ki bi jim lahko naložili potreben del krivde. Osemindvajsetega marca 1996 se je moral general Tihomir Blaškić zglasiti na ministrstvu za obrambo.

Prenesli so mu Tuđmanov ukaz, naj se zaradi nacionalnih interesov preda haaškemu sodišču, ki ga je obtožilo pobojev civilnega muslimanskega prebivalstva v Bosni in Hercegovini. Rebić je medtem poskrbel, da so mu vdrli v stanovanje in odnesli vse dokumente, ki bi jih lahko uporabil za svojo obrambo. Blaškić je bil tretjega marca 2000 obsojen na 45 let zapora na temelju načela objektivne in poveljniške odgovornosti. Toda z generalovo obsodbo je sledilo tudi povsem drugačno razumevanje vojne. Usodni prelom.

Tuđman je postal soodgovoren za vojno v Bosni in Hercegovini, ki je bila, tako je pisalo v razsodbi, posledica stoletnih hrvaških teritorialnih pretenzij do Bosne ter dogovora Tuđmana in Slobodana Miloševića o delitvi Bosne in Hercegovine. Sodniki so ob Tuđmanu, obrambnem ministru Gojku Šušku in Mateju Bobanu, predsedniku samooklicane države Herceg Bosna, pokazali tudi na niz hrvaških generalov.

Po Tuđmanovi smrti se je oblast na Hrvaškem zamenjala, predsednik države je postal Stipe Mesić, vlado je vodil socialni demokrat dr. Ivica Račan. Blaškićev odvetnik Anto Nobilo jih je prepričal, da so preiskali kletne prostore hrvaških tajnih služb, in našli so skrite dokumente o vojni v Bosni. V Haag so zato lahko poslali 8000 strani tajnih vojaških dokumentov o udeležbi hrvaške vojske v Bosni in Hercegovini. Proces proti Blaškiću se je začel znova.

Prve dni februarja 2001 je bil izdan nalog za aretacijo upokojenega generala Mirka Norca, še enega izmed Šuškovih ljubimcev. Bil je osumljen za poboj civilnega muslimanskega prebivalstva v vasi Ahmići. Ukaz je bil kratek, požgite, uničite in pobijte vse, ki bi lahko prijeli za puško. Norac se je začel skrivati, po državi so protestirali v njegovo podporo. Tudi Tuđmanovi generali so se uprli in grozili s prevratom. Mesić jih je upokojil. In takrat je naš junak, trener Blažević, naredil napako. Skupaj s člani državne nogometne reprezentance se je podpisal pod nekakšen apel o državni zaščiti generalov, koncu sodelovanja s haaškim sodiščem, sprejetju državne zaveze o ničnosti evropskega pravnega reda.

Tako Blažević kot drugi so na ta podpis kasneje pozabili. Blažević je ostal nogometni trener. In vsi so ga imeli radi. Verjetno je bil prejšnjo nedeljo, ko je pisal o svojem odhodu, samo osamljen in je bilo vse skupaj le poziv soprogi, naj se vrne domov v Zagreb.

Kometnar je bil objavljen v časniku Delo 13. septembra 2021.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s