Vsi, ki so govorili, da je zgolj droben lopov, so se ga bali. Lahko je zapiral, mučil, izseljeval družine, ropal in ubijal.
Prav v času, ko je človek še zadosti mlad, da bi lahko imel svoje želje, in obenem zadosti star, da jih ne more več uresničiti, se je vse začelo. Zdelo se mu je, kot da so ravno njemu, moškemu, staremu trideset let, položili v roke usodo sveta. No, morda ne celotnega, saj o krajih, ki so bili dlje od Zagreba in Sarajeva, ni prav veliko vedel. A vsekakor je nenadoma, in tega ni bilo mogoče zanikati, postal pomemben v svojem okolju. Vsi, ki so govorili, da je zgolj droben lopov, so se ga sedaj bali. Lahko je zapiral, mučil, izseljeval družine, ropal in ubijal. Takrat seveda še ni vedel, da bo prišel tudi čas, ko se bodo njegovi gospodarji odpovedali njegovim storitvam. Da bosta hrvaški predsednik dr. Franjo Tuđman in njegov obrambni minister Gojko Šušak obveščena, da se na mednarodnem sodišču v Haagu pripravljajo obtožnice proti krivcem za jugoslovanske vojne.
Vest so jima prinesli obveščeni hrvaški agentje, ki so sistematično zbirali tudi najmanjše govorice, iz katerih bi se dalo slutiti, da je bil hrvaški predsednik povezan z načrti etničnega čiščenja Bosne in Hercegovine. Bil je ponedeljek, tako kot je danes, le da je bilo še hladno, saj je bil tretji marec 1997, ko so se na zaupnem sestanku sestali Franjo Tuđman, njegov sin Miroslav, takratni šef vseh hrvaških tajnih služb, vodja predsednikovega kabineta Ivić Pašalić in notranji minister Ivan Penić. Izbirali in odločali so, katerega od sodelavcev velja z obremenilno dokumentacijo izročiti haaškemu tribunalu. Da bi se tožilci zaposlili z lahkimi zmagami in nehali postavljati vprašanja o hrvaških generalih, uradnih in neuradnih linijah poveljevanja, o izginuli vojni dokumentaciji in načrtih oblikovanja etnično čistega hrvaškega ozemlja v Bosni in Hercegovini.
Prav na tem sestanku so se spomnili tudi na moškega, ki je verjel, da so v njegove roke položili usodo sveta. Odločili so, da je prišel čas, da ga postrižejo povsem na kratko. Vendar niso želeli, da bi se kazalo, da je bil moški povezan z operacijami pregona, izseljevanja in čiščenja vseh, ki niso bili katoliki in Hrvatje ali pa so bili po nacionalnosti Hrvatje, za katere so sumili, da dvomijo o vladajoči hrvaški stranki in jih je bilo tudi najbolje odstraniti.
Obrambni minister Šušak je kasneje našel ustrezen kazenski predmet. Jasmina Đukić je bila medicinska sestra, zaposlena v bolnišnici v Mostarju. Do sedmega marca 1996, ko so potrkali na vhodna vrata njenega stanovanja. Ni popolnoma jasno, ali se je ustrašila moških v uniformah hrvaških paravojaških enot ali jih je celo poznala. Vsekakor vemo, da jim je odprla vrata in jih povabila v stanovanje. Takoj zatem jo je eden izmed njih ustrelil v trebuh, ranjeno so za lase zvlekli v dnevno sobo, ji izstrelili, da bi nehala hropsti, še dva naboja v prsi in povsem na koncu še nekaj strelov v glavo. Potem je bila Jasmina Đukić mrtva.
Likvidatorji so sklepali, da torej tudi ne potrebuje več stanovanja, zato so v naslednjih dneh uredili in z uradnimi pečati opremili vse potrebne lastniške papirje in nepremičnino prodali. Komandant uboja je bil moški, za katerega je bilo odločeno, da ga bodo postrigli na kratko, Vinko Martinović – Štela. V sredo, 11. avgusta 2021, so ga ponovno aretirali. Da bi razumeli, zakaj prav sedaj, se moramo vrniti v čas, ko so se Martinovića še bali. In trepetali pred njegovim vrhovnim šefom, Mladenom Naletilićem – Tuto.
Vodja jugoslovanskega kriminalnega podzemlja v Nemčiji je bil v devetdesetih letih Ljubo Zemunac. Imel je dva pomočnika, Srba Željka Ražnjatovića Arkana in Hrvata Zlatka Bagarića. Ko se je Jugoslavija začela razhajati, sta se oba vrnila domov, prvi v Beograd, drugi v Zagreb. In oba tudi takoj postala gospodarja podzemlja, prvi srbskega, drugi hrvaškega. Razlika med njima je bila le v tem, da je Arkan takoj ponudil svoje storitve Slobodanu Miloševiću, Bagarića pa je še naprej zanimal zgolj posel, ki ga je obvladal. In tako bi verjetno tudi ostalo, če se v Zagreb ne bi leta 1991 vrnil tudi Naletilić – Tuta. Zelo kmalu so ga predstavili Gojku Šušku, kanadskemu lastniku picerije, v času Tuđmanovega prevzema oblasti pa ministru za izseljence.
S Tuto sta hitro ugotovila, da sta rojena istega leta, v istem hercegovskem mestecu ter da sta iste vere, da je čas prihajajoče vojne tudi čas za hrvaško aneksijo dobršnega dela Bosne in Hercegovine. Šušak je kmalu zatem postal obrambni minister in Naletiliću naročil, naj organizira posebne vojaške enote, ki bodo uresničile načrt Velike Hrvaške. Neomejena finančna sredstva za nakup oborožitve so morali zagotavljati direktorji hrvaških državnih bank. Hkrati je Naletilić mirno prevzel tudi del Bagarićevih mafijskih poslov, saj sta imela istega šefa, hrvaškega obrambnega ministra. Tuta je za svojega pomočnika imenoval Martinovića. Začelo se je veliko etnično čiščenje Hercegovine. Hrvaška paravojska se je prve dni aprila 1993 začela vkopavati okoli Jablanice, da bi počistila dolino Neretve do Mostarja. In naredila Hrvaško večjo. Kot je vidno iz zaupnih telegramov, so imeli tudi pomoč uradne Hrvaške vojske.
Mednarodno sodišče za vojne zločine, storjene na ozemlju bivše Jugoslavije, je leta 1998 zahtevalo izročitev Naletilića in Martinovića. Oba sta bila zaradi zločinov etničnega čiščenja in zločinov nad Bošnjaki obsojena, in po dvanajstih letih tudi izpuščena. Toda hrvaško pravosodje je imelo še vedno v svojih rokah primer uboja Jasmine Đukić. Martinović se je skril v BiH. Seveda so vedeli, da večinoma biva ob hercegovskem jezeru Blidinje. Do zadnje srede, ko so ga aretirali. To je bil odgovor hrvaške države na pismo, prejeto dva dni pred tem, s katerim bosansko tožilstvo zahteva zaslišanje hrvaških generalov, ki so vodili operacijo Nevihta v Slavoniji. In pri tem z granatami obstrelili tudi dve mesti v BiH. Brez potrebe, saj je hrvaška vojska osvojila Slavonijo v nekaj urah. Brez odpora. Miloševića hrvaški Srbi takrat niso več zanimali.
Jasmina Đukić bi letos obhajala 72. rojstni dan.
Borut Šuklje 