Velika jeza Milorada Dodika in odhod Valentina Inzka

Potem, ko je začela zvoniti, se je prav vse spremenilo. Novi čudež – uro – so začeli so vgrajevati v mestne hiše in cerkvene stolpe. Prvo v Milanu leta 1336 in dosti kasneje tudi na ljubljansko mestno hišo. Hkrati z njenim prvim zvenom je bil izumljen tudi pojem svetovnega časa, ko ni bilo več zgolj dveh časovnih oznak v dnevu, sončnega vzhoda in sončnega zahoda. Bilo je 14. stoletje.

Posamični življenjski dogodki človeku niso bili več usojeni, niti niso bili več samo izraz volje bogov, temveč so postali naključni in odvisni od človekove volje. In dalo si je predstavljati, da bi bili lahko tudi povsem drugačni. Morda se je prav s tem začel proces prilagajanja spomina na tisto, kar se je že zgodilo in tudi spreminjanje opisov dogodkov, ki jih je lahko posameznik v skladu s svojimi dnevnimi političnimi, poslovnimi ali razbojniškimi interesi tudi povsem predrugačil. Največkrat takšnih namer ni mogel preprečiti niti intimni strah pred božjo kaznijo. Poročati o preteklem je pomenilo izbrati, kot je pripovedoval prof. Miran Hladnik, vrsto dogodkov iz množice pripetljajev in jih tako tudi pojasnjevati. Usklajeni poskusi spremembe zgodovine ali pozabe posamičnih dogodkov izpred stotih, dvestotih ali še več let so pač postali del našega časa.

Toda tudi to je kasneje začelo postajati premalo in nezadostno. Saj je bilo potrebno spremeniti resnico o dogodkih, ki so se zgodili včeraj, vsekakor pa v času še živeče in aktivne generacije, ki ima svoje zapise, spomine, dnevnike, pričevanja. Tudi zgodovine včerajšnjih vojn so se začele spreminjati v skladu z aktualno politično voljo, tako kot so vojni zločinci postali junaki, ki jih je potrebno slaviti. Njihovo delovanje je bilo zgolj izpolnjevanje zgodovinske volje, popravljanje stoletnih krivic in zemeljski odraz volje nebeških svetnikov. In videti je bilo, da bo vsaj v politični predstavitvi najbolj tragičnih dogodkov iz časa zadnjih jugoslovanskih vojn, tako tudi ostalo.

Toda potem se je zgodilo prav vse tisto, o čemer niso več verjeli, da se še lahko zgodi. Pravzaprav so se celo posmehovali in norčevali iz njega, tistega, ki bi to lahko storil. Da je Valentin Inzko preveč preplašen in predvsem najraje skrit v svojem kabinetu, da bi si upal o čem podobnem celo pomišljati, so govorili. Tudi zato so njegov poziv izpred dveh let, da je potrebno prenehati s ponarejanjem najnovejše zgodovine in obsoditi vojne zločince, enostavno preslišali.

Prve dni junija je bil Miroslav Dodik na običajnem obisku v Beogradu. Srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću je razlagal, da bodo disciplinirali tudi Inzkovega naslednika, nemškega ministra Christiana Schmidta, takoj ko bo 1. avgusta prevzel pisarno visokega predstavnika v Sarajevu. Vučić je bil ob takšnih ocenah malce bolj previden, je pa odpravil svojega obiskovalca z zagotovilom, da Srbija nikoli ne bo podprla uporabe tako imenovanih posebnih pooblastil, ki jih ima visoki predstavnik in ki bi lahko škodila interesom Republike Srbske. Potem pa se je v hipu vse popolnoma spremenilo.

Valentin Inzko, visoki predstavnik v BiH je v petek, 23. julija, uporabil svoje vrhovno pooblastilo in uveljavil dopolnitve kazenskega zakonika, s katerimi se prepoveduje in kaznuje kakršno koli negiranje genocida v Srebrenici in poveličevanje vojnih zločincev. To moč so mu dala pooblastila, ki jih imajo visoki predstavniki v BiH od decembra leta 1997 in jim omogočajo menjave visokih nosilcev političnih funkcij, ki kršijo Daytonski mirovni sporazum ter izrek prepovedi javnega delovanja.

Član predsedstva BiH Dodik najprej ni mogel verjeti prejetemu sporočilu, zato je prebral znova in potem še nekajkrat. Potem je nastopil – predvsem zato, da bi pomiril svoje politične in poslovne partnerje. Povedal je, da zavrača takšno odločitev odhajajočega visokega predstavnika, saj da genocida v Srebrenici ni bilo. Po takšni odločitvi BiH ne more več funkcionirati, zato bo Republika Srbska morala začeti z procesom disolucije, razpada države BiH. Dodik je seveda zadosti politično pismen, da ve, da je bila Inzkova odločitev popolnoma pokrita z odločitvami EU, nemške kanclerke Angele Merkel in ameriškega predsednika Joeja Bidna. In da nima nikakršnega prostora za proteste.

Milorad Dodik želi s svojimi sporočili najprej zaščititi sebe in svoje politične, poslovne in finančne interese. Si pridobiti morebiten pogajalski prostor za mirno življenje in pravico do uporabe svojih hranilnih vlog. Obenem pa želi preprečiti, da bi se iz načrtne in skrbno varovane pozabe, prav sedaj, v drugi polovici leta 2021, znova izmuznil politični dokument, ki ga je skupščina Republike Srbske sprejela 12. maja leta 1992. Dokument ima skromen naslov, Odlok o strateških ciljih srbskega naroda v Bosni in Hercegovini. Tudi besedilo odloka je skromno v navedbi nalog uradne politike bosanskih Srbov. Našteva šest ciljev: prvega, državno razmejitev z bošnjaško in hrvaško nacionalno skupnostjo, drugega, koridor med Semberijo in Krajino, tretjega, vzpostavitev koridorja v dolini reke Drine in odstranitev Drine kot meje med srbskimi državami, četrtega, vzpostavitev meje na rekah Uni in Neretvi, petega, razdelitev mesta Sarajevo na srbski in muslimanski del ter šestega, izhod Republike Srbske na Jadransko morje.

Drugi in tretji cilj sta postala vzrok največjih in najbolj krvavih vojnih zločinov v času vojne na ozemlju bivše Jugoslavije. Saj prav s temi teritorialnimi načrti ni več šlo za zaščito prostora, občin in mest, kjer so bili Srbi večinsko prebivalstvo, temveč za vojaška osvajanja teritorija zaradi novih strateških ciljev. Z vojsko so v neodvisni in mednarodno priznani BiH napadali področja, na katerih je bilo večinsko prebivalstvo največkrat bošnjaške narodnosti. Profesorica na amsterdamski univerzi Nevenka Tromp pravi, da je bilo zato potrebno v posavskem koridorju osvojiti ozemlja okoli mesta Brčko ter bihaški žep. Ob drinskem koridorju je bilo potrebno etnično počistiti mesti Srebrenica in Žepa, Sarajevo pa je bilo redno granatirano. Lastnost teh ozemelj je bil njihov strateški pomen, saj so bila določena kot koridorji, ki bodo zagotovili enotnost srbskega ozemlja od Hrvaške skozi BiH do Srbije. Ratko Mladić je izvršil genocid v Srebrenici samo zaradi tega cilja in ne zaradi usode ali nebeške volje. In zato je bil tudi obsojen na dosmrtni zapor.

Z Inzkovo odločitvijo se je prav vse spremenilo. Zločinci so zopet postali zločinci, njihovi politični voditelji pa soodgovorni za vse nasilne smrti, trpljenje in žalost. 

Komentar je bil objavljen v Primorskih novicah 6. avgusta 2021.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s