Predsednik države, njegova prijatelja in pokojna gospa

Verjetno se ne spomnijo več, kdaj so prvič videli drug drugega. Vsekakor je moral biti to prav poseben čas, ko se je zdelo, da nihče ne more postaviti meja njihovemu političnemu vzponu. Od takrat je minilo že trideset let ali morda kakšno manj. Pa to tudi ni najpomembnejše. Vmes so namreč bila obdobja, ko so želeli pozabiti ali celo izbrisati sledi svojega prijateljevanja.

Toda prav zanesljivo se zelo podrobno spominjajo nje, poročene gospe, ki jih je povezala, jih varovala in skrbela za njihovo nedotakljivost. Njeni telefonski klici na srečanja so bili pomembnejši od vsega, bili so pozivi, ki jih ni bilo mogoče preslišati in se jim ni dalo upreti, saj so bili obvezujoči. Prav tako kot je za vernike zavezujoč zven cerkvenih zvonov, ki kličejo k obredu ali spovedi. Lahko bi dodali, da je imel eden izmed prijateljev tudi povsem varno politično zavetje v okrilju njenega moža, a ne smemo spregledati, da tudi to ne bi bilo mogoče brez gospejinega soglasja. In popolnega zaupanja. Ko je ocenila, da se na posamične spremljevalce ne more več zanesti, ker so izdali njeno vero vanje, je največkrat jokala, oni pa so v času njene žalosti tudi dokončno izginili.

V nedeljo, 18. julija letos, so se trije prijatelji ponovno zbrali v športni dvorani Šumice, zgrajeni v poznih sedemdesetih letih v beograjski občini Voždovac. Praznovali so trinajsto obletnico obstoja stranke, ki jo poznajo le redki, saj ni zasledljiva v meritvah javne podpore niti ne nastopa samostojno na volitvah. Predseduje ji sedanji srbski notranji minister Aleksandar Vulin. V prvo vrsto povabljenih gostov je sedel, pospremljen z dolgotrajnim aplavzom, predsednik države Aleksandar Vučić. Tretjega prijatelja, lastnika televizije Pink Željka Mitrovića, ni bilo v dvorani, a je zanesljivo skrbel za prav vse, kar je bilo potrebno videti na številnih televizijah.

Prijatelji v zadnjih letih ponovno sodelujejo, prav tako kot so v časih, ko so bili toliko mlajši. Ko jim je gospa skorajda dnevno naročala, kako je potrebno oblikovati drugačno in pravo resnico o dogodkih, ki so se zgodili. Saj da ne more biti resnično in prepričljivo tisto, kar človek vidi z lastnimi očmi, temveč tisto, o čemer mu pripovedujejo televizije. Kot je bilo tudi tistega ponedeljka, 1. decembra 1997, ko je lastniku televizij Pink povedala, katere naloge ima za njega in katere za Aco Vulina, s katerim si bosta razdelila delo. Zato je bilo njeno prvo vprašanje, ali sta se z Vulinom to ponedeljkovo dopoldne že dobila. Naloga je bila kompromitacija predsedniškega kandidata Vuka Draškovića in nekaj sporočil namenjenih opozorilu drugemu kandidatu Vojislavu Šešelju. Moramo najti mesta v njunih nastopih, ki kompromitirajo oba, toda ne tako, da bi bilo videti, da je Drašković premagal Šešlja, je naročila. Zato bo potrebna televizijska režija z domišljijo. Odgovor klicanega je bil kratek; da popolnoma razume navodila, da bodo še istega dne pripravili posebno oddajo, s katero bodo kaznovali predvsem Draškovića in jo pred emitiranjem v večernem najbolj gledanem terminu poslali njej v pregled s prošnjo za dodatna navodila. Tako je bilo tistega in mnogo drugih ponedeljkov, le da to nedeljo, pred slabim tednom dni, gospa, ki je želela biti vodja nove revolucije, ni bila več z njimi. Tako jim tudi ni več mogla dati niti navodil niti opozoril in spodbud, kot jih je znala dati le ona, Mirjana Marković. Soproga Slobodana Miloševića, ki je odločujoče oblikovala državne odločitve, je umrla 14. aprila 2019 v svojem izbranem moskovskem izgnanstvu.

To nedeljo je bila športna dvorana Šumice prepolna udeležencev proslave, ki morda resda niso kazali kakšnega posebnega navdušenja ali strankarske vznesenosti, toda zanesljivo so vedeli, katere dele Vučićevega in Vulinovega govora je treba nagraditi z ploskanjem. In res je bil svečani dogodek skrbno načrtovan, saj je bil v celoti namenjen zgolj dvema sporočiloma. Prav vse ostalo je bilo temu podrejeno. Proslava z nekaj tisoč udeleženci je bila samo orodje, potrebno za večjo odmevnost povedanega. Vučić je opozoril na prihajajoče parlamentarne volitve in na lagodno pričakovanje dela njihovih volilcev, da je njegova koalicija že zmagala. Nato je sporočil Vulinu, da so člani njegovega gibanja njegovi soborci za močno in moderno Srbijo. Ter nato predvsem vsem tistim, ki so jim bili namenjeni televizijski prenosi, pojasnil, da njemu, predsedniku države, le Vulinu ni treba prav nič posebej naročati, saj da prav Vulin sam razume, kdaj mora vstati v obrambo Srbije, njenega naroda in vlade. Da je notranji minister njegov dolgoletni zvesti prijatelj in šele nato tudi oblastni koalicijski partner. Predsednik Srbije je sporočil, da so Vulinova mnenja dejansko stališča države.

A vse skupaj bi lahko razumeli kot govor, kakršni so na praznovanjih običajni in še posebej primerni za predvolilna obdobja. Če ne bi bilo drobnega dela znotraj Vulinovega nastopa o pravici Srbov do življenja v skupni državi. Dela, ki tako spominja na različne “non paper”, ki so očitno potovali tudi mimo Slovenije. Vulin o tem ni govoril prvič. Maja lani je v enem izmed svojih nastopov omenil kot enega izmed ciljev državne politike tudi oblikovanje srbskega sveta. Saj da bi samo takšna povezava rešila nacionalno vprašanje Srbov, ustavila širjenje velike Albanije, zagotovila Srbom, da jih nihče več ne bo izganjal iz njihovih domov, predvsem pa bi omogočila dolgotrajno obdobje miru na Balkanu.

Prav zato je treba pozabiti na gesla o skupnem življenju v mejah Evropske unije, saj smo, je nadaljeval Vulin, tako že živeli najprej v Osmanskem cesarstvu, zatem v Avstro-Ogrski in štiri leta pod komando tretjega Rajha. Torej ni rešitev, da bi Srbi skupaj živeli v tuji državi, temveč je edina možnost, da bi največji del Srbov živel v svoji državi. Nimamo pravice predati svoje usode v roke drugih. Štiri mesece kasneje, septembra lani, je dodal, da ni jasno, zakaj bi bile meje balkanskih držav nespremenljive in zakaj se srbsko nacionalno vprašanje ne bi končno rešilo na način, da bi se Srbi lahko združili v eni državi. Tokrat, na ponedeljkovi proslavi, je večinoma vse ponovil, omenil, da se da prav vse urediti po mirni poti, ter sporočil predsedniku Vučiću, da je prav on tisti, ki lahko v naslednjih 50 letih združi Srbe. Da je to naloga in odgovornost njega, ki je poklican, da sprejme neomejeno oblast v državi.

To sta bili obe sporočili nedeljske proslave v dvorani Šumice. Predsednik Vučić je svojega prijatelja, notranjega ministra, nagradil z aplavzom. In tako se je končalo še eno nedeljsko popoldne. Z obujanjem spominov na čas, ko sta bila gospa in njen soprog še živa. In nič več kot to. Obstoj Jugoslavije niso bile samo sanje Mirjane Marković, temveč tudi moje, je dosti začetkom proslave povedal nedeljski slavnostni govornik.

Komentar je bil objavljen v Primorskih novicah 23. julija 2021.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s