Medtem ko so govorili, sem jih opazoval. Povezovalo jih je dvoje: da so imeli oblast in da se jim je podeljena moč začela izmikati z bližajočimi se novimi volitvami. Argentinski predsednik Carlos Menem nam je ob koncu sestanka pripravil kosilo. Tudi med obedom je bil otožen in vsaj hipoma povsem drugje, a bolj zaradi tragične izgube svojega sina kot obtožb o nezakoniti prodaji orožja Hrvaški ali predlogov o njegovem odhodu. To je bila sprijaznjenost z vsem, kar se bo zgodilo. Z usodo, ki je ni mogoče spremeniti, prav tako kot se ne da izbrisati ali celo pozabiti notranje tesnobe in občutka, da so dnevi hkrati dolgi in kratki, da se zgolj prelivajo drug v drugega, z vnaprej določenim koncem. Tudi njegova zmaga na novih volitvah je bila predvidljiva. Podobno kot je španski predsednik vlade, socialist Felipe Gonzales vedel, da bo na volitvah zmagal njegov izzivalec Jose Maria Aznar. Prav o tem nam je pripovedoval ob zadnjem obisku v Madridu in kazal različne meritve javnega mnenja. To je bila realna ocena razmer o koncu oblasti kot delu demokracije.
Janez Drnovšek je takrat v Madridu pripovedoval o pismih, ki jih mora predsednik napisati za svojega naslednika, jih skrbno zapečatiti in zakleniti v vladni trezor. Tistemu, ki prihaja za njim, pa tudi predlagati, naj jih odpre in prebere šele, ko mu bo, zaradi ne prav bleščečih uspehov, zelo hudo in bo moral poiskati krivce. Vsebina vseh treh pisem je zelo razumljiva. V prvem piše, naj za vse težave v državi obtoži svojega predhodnika. In ko to čez čas ne bo več prepričljivo, naj si pomaga z nasvetom, skritim v drugem pismu. Da so za vse težave krivi bivši predsednik ter opozicijski politiki in mediji. Tudi to sporočilo naj bi mu zanesljivo prineslo večmesečni mir. A ko se napetosti spet začnejo, je, tako je dejal, treba odpreti tretje pismo, ki da je najbolj zaupno in ga je prav zato treba prebrati res in samo v skrajni sili. V tem zadnjem pismu je bilo zgolj kratko navodilo: Očitno se tudi tvoj čas izteka, zato napiši svojemu nasledniku tri pisma, vsebino prepiši iz sporočil, ki sem ti jih zapustil.
Ta drobna Drnovškova šala je bila opozorilo na minljivost obdobja oblasti, nekakšno sporočilo o demokraciji in pravilih, ki jih, ko imaš politično moč, moraš spoštovati. Takrat sem že poznal tudi predsednika, ki je bil prepričan, da mu pisem ne bo treba pisati, saj je verjel, da mu je namenjena časovno neomejena oblast. Zato je bil, ko je bilo že očitno, da je njegove vladavine konec, tako zelo jezen na vse, ki so si mu upali vsaj šepetajoč omeniti, da bi se morda moral pripraviti na odhod. In še toliko bolj nestrpen po tem, ko je izgubil volitve.
Podobno kot pred meseci nekdanji ameriški predsednik Donald Trump. Slobodan Milošević je bil odločen ostati na oblasti.
Likvidacije političnih nasprotnikov, ustrahovanje opozicijskih politikov in novinarjev, ponarejanje volilne volje ter politične goljufije so postale pomemben del izkazovanja lojalnosti predsedniku. Toda samo to ni bilo več zadosti. Milošević je sumil, da ga bodo prav njegovi najzvestejši sodelavci izdali. Zato je vsakič znova zahteval posebne informacije o razmerah v vojski in policiji. Policijo je želel prilagoditi svojim političnim potrebam. In tako je tudi ravnal. V ponedeljek, 26. oktobra 1998, bi Milošević moral odpreti tretje pismo. Oblast mu je razpadala pa tudi spopadov in upora na Kosovu ni bilo več mogoče ustaviti. A odločil se je drugače. Tistega ponedeljka zvečer je odstavil svojega glavnega političnega operativca, šefa tajnih služb Jovico Stanišića. Bal se je, da ve veliko preveč in da ima prav toliko, veliko preveč, stikov s predstojniki najvplivnejših svetovnih obveščevalnih služb. Toda bil mu je povsem lojalen.
Desetega novembra 1995 zjutraj so morali zbuditi Miloševića zaradi nujnega telefonskega pogovora. Doma se mu to seveda ne bi moglo zgoditi, toda tiste dni je bil na mirovni konferenci v ameriškem Daytonu. Klical ga je francoski predsednik Jacques Chirac. Pogovor je bil kratek, Chirac mu je zgolj sporočil, naj Radovan Karadžić takoj izpusti na Palah zaprta francoska pilota. V nasprotnem primeru Francija ne bo podprla resolucije OZN in ublažitve sankcij proti Srbiji. Milošević je vedel, da je Stanišić, ki ga je imel s seboj v Ameriki, edini, ki zna to urediti. Ukazati vodjem bosanskih Srbov, naj to naredijo, ali pa jih bo prišel odstranit. Likvidirat. Seveda so pilota izpustili. Morda je Stanišič samo enkrat zares pomislil, da bi tudi zapustil Miloševića. Nikoli ne bomo povsem zanesljivo vedeli, kaj se je zgodilo, da napovedanega tajnega sestanka v četrtek, 10. septembra 1992, ni bilo.
Predsednik Jugoslavije, pisatelj in občasni politik Dobrica Ćosić je Stanišića povabil na zaupen pogovor. Bil je prepričan, da imata s predsednikom zvezne vlade Milanom Panićem zadosti moči za ustavitev Miloševićeve politike. Predvsem Panić, premožen Srb z ameriškim potnim listom, je menil, da je njegova prva naloga odstaviti Miloševića. Verjetno so prav ameriški svetovalci predlagali, naj dobi tudi Stanišićevo podporo. Toda sestanka ni bilo. Pravili so, da je naredila napako Ćosićeva tajnica, ki je dan pred tem poklicala Stanišića in ga opozorila, naj ne pozabi na dogovorjeni sestanek. Toda prav tako je verjetno, da so vest o napovedanem srečanju pravočasno sporočili tudi Miloševiću. Nekaj mesecev pozneje je odstranil Ćosića in Panića. Le Stanišić je ostal zaupen izvrševalec Miloševićevega načrta etničnega čiščenja Bosne in politike oblikovanja velike Srbije.
Drnovškova pripoved o treh pismih je sporočilo o pomenu časa, ko imaš oblast, in prav enako pomembnem času, ko moraš zaradi izida volitev oblast predati novim političnim zmagovalcem. Ali to narediš s spokojem kot Menem, politično mirnostjo kot Gonzales ali z jezo in zanikanjem kot Milošević.
Borut Šuklje 