Polkovnik, ki je čakal na ukaz

Bil je sneg in dež in bile so megle in nizki oblaki. Vojaki, ki jih je moralo zebsti, so lahko le gledali v neznano dolino. Njihov poveljujoči oficir je dobil nalogo, naj čaka, saj da je to najboljša in najvarnejša odločitev, dokler ne bo dobil ukaza, naj ravna drugače. Morda se je prav zato kasneje njegovo ime izgubilo, saj so prav vsi, ki bi polkovniku lahko ukazali, naj strelja, hoteli pozabiti, da se je karkoli zgodilo. Kot da bi lahko izbrisali čas ali ga pokazali kot namišljenega in prenesenega iz slabega spanca, polnega prikazni, ki jih velja zjutraj kar najhitreje pozabiti. Verjetno so prav zato izginili tudi posnetki in bile izgubljene besede, s katerimi so vojakom pojasnjevali, da bo treba obračunati z državnimi sovražniki. In prav to je moralo biti težko razumljivo, saj sovražnik ni bil več tuja vojska, ki bi nameravala napasti Jugoslavijo, kot so jim običajno pripovedovali na urah politične propagande, temveč bi morali streljati na razočarane in revne delavce.

Trinajstega januarja 1958 se je v trboveljskem premogovniku začela prva velika povojna stavka. Bilo je nepojmljivo, toda rudarji so bili nezadovoljni s plačami in načini, kako preživeti mesec. V stavkovni odbor niso izvolili nobenega izmed tistih, ki jih je predlagala komunistična partija. In še posebej drugačna so bila povsem nepričakovana vprašanja, zakaj mora rudnik plačevati desetino zaslužka zvezni vladi v Beogradu in ga ne more nasprotno nameniti boljšemu življenju rudarjev. Stavkajoči so dobivali podporo iz vse Slovenije. Seveda tudi zaradi sindikalnih zahtev, toda prav tako zaradi odprtja do takrat prepovedanega vprašanja o odnosih med jugoslovanskimi republikami. Slab mesec kasneje, 6. februarja, je bila sklicana tajna seja državnega in partijskega vodstva, na kateri naj bi dokazali, da se vzroki za trboveljsko stavko skrivajo v protijugoslovanskem razpoloženju, ki je široko zajelo Slovenijo. Aprila tistega leta je Dobrica Ćosić, pisatelj in zaupnik jugoslovanskega notranjega ministra ter šefa tajnih policij Aleksandra Rankovića, poročal, da se je v Sloveniji do kritičnih, celo zelo kritičnih razmer razvil separatizem. Da vsi kažejo prezir do Federativne ljudske republike Jugoslavije, do vseh, ki jemljejo in trošijo viške slovenskega nacionalnega dohodka. Če bi bila Slovenija sama, bi bila Eldorado, je poročal. In prav vsi mislijo, da so ogroženi, oropani in prevarani, vsi, od natakarja do Borisa Kraigherja, od sobarice do Josipa Vidmarja. Njegova poročila so dobila, ko jih je prebiral Ranković, otipljivo moč. Oblikovali so predlog, ki sta ga promovirala partijska funkcionarja iz Bosne in Hercegovine, o nujni odpravi republiških meja in stopitvi državljanov v nekakšne skupnosti občin, ki bi bile oblikovane ne glede na republiške ali nacionalne meje. Oziroma, kot je javno objavil Ćosić, da je najboljša oblika medrepubliškega sodelovanja boj proti povampirjenim nacionalizmom. Ali to pomeni, mu je odgovarjal slovenski profesor primerjalne književnosti dr. Dušan Pirjevec, da bodo medrepubliški odnosi v Jugoslaviji dobri šele takrat, ko republik ne bo več? Jugoslovanski predsednik Josip Broz je poleti poklical Ćosića na otočje Brioni in ga spodbujal, naj nadaljuje polemiko s Pirjevcem, tudi zato, da bi spremljali odzive posameznikov iz republiških političnih vodstev. A spraševanj o načinih sodelovanja med republikami in vlogi zvezne države ni bilo več mogoče skriti.

Joe Biden je podpisal izvršilni ukaz o zamrznitvi premoženja in prepovedi vstopa v ZDA vsem, ki prispevajo k destabilizaciji v tem delu Evrope. Ta jezik skriti avtorji načrtov o delitvah ozemelj nekdanje Jugoslavije najbolj razumejo.

Dokler niso v času ameriške politike Donalda Trumpa in prepričanju, da bo na predsedniških volitvah leta 2020 znova izvoljen, začeli oblikovati zdaj znan in nepodpisan dokument o novi dokončni rešitvi jugoslovanskega vprašanja. O novi določitvi etničnih in državnih meja, o pravici, da vsi Srbi, Albanci in Hrvatje živijo v svojih nacionalnih državah. Trump se je moral izseliti iz Bele hiše. Non-paper pa je izgubil del pričakovane moči.

Ameriški predsednik Joe Biden je 8. junija podpisal izvršilni ukaz o zamrznitvi premoženja in prepovedi vstopa v ZDA vsem, ki prispevajo k destabilizaciji prostora v tem delu Evrope. Ta jezik vsi skriti avtorji načrtov o novih delitvah ozemelj nekdanje Jugoslavije najbolj natančno razumejo.

Tudi na Hrvaškem so se začeli protesti, najprej na gradbišču jadranske magistrale. A se je dalo še vse prekriti z oceno o nezadostni informiranosti delavcev. Vse do 11. maja 1959, ko so bili v Zagrebu prvi študentski protesti. Slaba hrana, ki so jo v menzah stregli študentom, je bila povod, pravi vzroki za protest so bili v socialnem in nacionalnem nezadovoljstvu. Ponovila so se trboveljska vprašanja o obveznem plačevanju desetine zasluženega v zvezne blagajne. Mit o jugoslovanskem čudežu je dobil prvo veliko opozorilo. A poti nazaj ni bilo več. Začel se je proces razpada Jugoslavije. Le moči, da bi se za takšen razhod dogovorili s političnimi orodji, ni bilo. Kasneje, v osemdesetih letih, ko je oblast v republiki Srbiji v celoti prevzel Slobodan Milošević, dogovor niti ni bil več želen. Milošević in hrvaški predsednik Franjo Tuđman sta se tajno sestajala. Pogovarjala sta se o svojem zgodovinskem in nebeškem poslanstvu, da razširita državna ozemlja, si razdelita Bosno in Hercegovino ter etnično očistita svoji državi. Ideja o tako imenovani veliki preselitvi prebivalstva je bila del dogovora. Vojne so se lahko začele.

Evropska unija ni več mogla preprečiti vojaškega spopada. Šele jeseni leta 1995, po odločitvi predsednika Billa Clintona, da morajo ameriške oblasti stopiti na Balkan, so bile jugoslovanske vojne končane. Odprto je ostalo le še vprašanje statusa Kosova. Predsednika nove demokratične srbske vlade Zorana Đinđića, ki si je prizadeval za dogovor med Beogradom in Prištino, so marca 2003 ubili. Potem je vse zastalo.

KoKomentar je bil objavljen v časniku Delo 21. junij 2021.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s