Tiste prav posebne junijske noči

Zgodilo se je nekaj dni ali celo nekaj tednov pred tem, pred tisto junijsko nočjo, ko se je začela vojna. Na hodniku, ki je vhod v mojo pisarno, so že bili vojaki slovenske teritorialne obrambe, prav tako kot na ključnih točkah v celotni zgradbi. Za mojo varnost je bila določena skupina vojakov, ki jo je vodil Vojko Volk, kasnejši slovenski veleposlanik, moj prijatelj in politični somišljenik. In prav enega tistih poznih popoldnevov, po koncu dnevnih sestankov o prihajajočem času, sva s Tonijem Tršarjem ostala sama. On mi je pripovedoval o dveh filmih, ki sta bila prelomna, oba posneta v sedemdesetih letih in bila nekakšen uvod v prihajajoči čas zloma takratne jugoslovanske oblasti.

Ne morem se spomniti prav vseh podrobnosti niti ne, ali je takrat že vedel, da je bolan, toda povsem jasno bi lahko opisal njegov obraz, njegov način kajenja cigaret, kako je sedel. In spomnim se njegove razlage dveh filmov, povsem nenavadnega filma Dušana Makavejeva W.R. – Misterij organizma in prav tako filmsko drugačnega Zgodnja dela Želimirja Žilnika. Oba sta imela velik uspeh, saj sta znala govoriti drugače, tudi o posamezniku, ki mu režim omejuje individualno svobodo, in o tem, da so si vse ideologije podobne, da zato tudi jugoslovanski socializem ne more biti nikakršna izjema. To je bilo novo spraševanje o odnosu posameznika in sistema, o posamezniku, ki je tudi v socialistični družbeni ureditvi obupan in nemočen ter zato tudi popolnoma prepuščen usodi in človeškemu ponižanju. Toda to je bilo obenem še obdobje liberalnosti in ne samo v filmu. Dr. Ivo Urbančič je lahko tistega leta pri mariborski založbi Obzorja izdal knjigo z naslovom Leninova “filozofija “ ali o imperializmu. Študentski časopis Tribuna je konec poletja 1971 objavil kritičen tekst o obisku Josipa Broza Tita v Iranu in šahu Rezi Pahlaviju ter kmalu zatem tudi karikaturo Lenina, obkroženega z golimi ženskami. To je bil pravzaprav prav zadnji rob, preden se je znova začelo obnavljati državni stalinizem. Leta 1972 sta bila oba avtorja in seveda vrsta drugih že prepovedana. Žilnika je poklical direktor producentske hiše in mu naročil, naj podpiše pripravljeno sporočilo za javnost, da njegov film, ki polni kinodvorane, pravzaprav še ni dokončan, da je bila nekakšna pomota, saj da predvajajo zgolj slabo zmontirane dele filma. Ko se je Žilnik uprl, je prišla kriminalistična policija, niso ga zaprli, toda zaplenili so dostopne kopije filma. Makavejev je moral oditi iz države. Urbančiča so označili za ideološko nevarnega.

Avgusta 1974 je bil sprejet poseben zakon z dolgim nazivom – o vnašanju in širjenju tujih sredstev masovnega komuniciranja in o tuji informativni dejavnosti v Jugoslaviji. Z zakonom je bil prepovedan vnos in razširjanje tujega tiska, nevarnega za državo. Tudi tržaške revije Zaliv, v kateri je bil objavljen intervju Borisa Pahorja z Edvardom Kocbekom o njegovi moralni obsodbi povojnih pobojev. Kocbeka so osamili in politično odstranili. Režim se vedno odzove, ko začuti, da je ogrožen, zato je bila Tršarjeva poanta, da ni pravega razloga, da bi bilo v devetdesetih letih kaj veliko drugače.

25. junija 1991 je slovenska skupščina sprejela zakone o osamosvojitvi države. Dan kasneje je bila slavnostna razglasitev samostojnosti, predsednik Milan Kučan je svoj govor zaključil z stavkom, da so danes dovoljene sanje, jutri je nov dan. V glavnem mestu se je lahko začelo veliko slavje. Ko smo končali vse televizijske prenose, sem se tudi sam pridružil temu veselju. Takrat še nisem vedel, da bo samo nekaj ur kasneje prav vse drugače. Da mi bo Vojko Volk sporočil, da se morda zadnjič slišiva, saj odhajajo v vojno. Vse tisto, o čemer sva govorila, ko smo oblikovali prvi zavezujoč predlog o plebiscitu, je postalo resnično.

Kmalu po polnoči, v prvih urah 27. junija, sem se vrnil v svojo pisarno. Velika stavba RTV Slovenija je bila prazna in tiha. Samo varnostniki so v preddverju opravljali svoje delo. Poklical sem obrambnega ministra Janeza Janšo. Javil se je dežurni oficir in naju povezal. Janšini stavki so bili kratki. Tanki JLA so zapustili vrhniško kasarno. Začela se je vojna. Potem sva izmenjala še par besed, zagotovil sem mu, da bomo svoje delo dobro opravili. Bolj kot ne po naključju se je na televizijo vrnila tudi ena izmed tajnic informativega programa. Prosil sem jo, naj pokliče vse odgovorne urednike ter oba moja pomočnika, naj jih zbudi ali najde, kjerkoli že so, pomaga pri organizaciji prevoza, naj skratka sporoči, da sklicujem prvi sestanek programskih urednikov televizije v vojnem času. Potem je šlo vse zelo hitro. Ob peti uri zjutraj smo objavili prve televizijske posnetke začetka vojaške agresije proti samostojni Sloveniji in jih tudi že poslali najpomembnejšim evropskim televizijam. Nekako ob isti uri me je tudi poklical takratni notranji minister Igor Bavčar in prav vse, kar mi je želel povedati, je zaradi naglice moral strniti v en sam stavek: “Šuki, bodite kot CNN in vrtite vesti, neprekinjeno.”

Vse tiste dni vojne sem preživel v svoji pisarni, v četrtem nadstropju stavbe na ljubljanski Kolodvorski ulici. Delali smo dober program, ki je kljub vojnim razmeram ostal televizičen, verodostojen in gledljiv. Bili smo pripravljeni. Tudi na selitev, če bi nas bombardirali. Rezervna lokacija je bila Planica. V televizijskem arhivu mora obstajati posnetek, ki je bil narejen na zalogo, s pozivom gledalcem in gledalkam, naj nas spremljajo na novo nastavljenih kanalih, da kljub bombam nadaljujemo s programom. Po koncu vojne sem odšel domov, ponovno spal v svoji postelji in kmalu zatem tudi zapustil slovensko nacionalno televizijo. Vrnil sem se v parlament in bil nato izvoljen v prvo vlado dr. Janeza Drnovška.

Tonija Tršarja so kmalu zatem začeli obsevati na ljubljanskem onkološkem inštitutu. Obiskal sem ga, ko je okreval v eni izmed istrskih vasic blizu Pule. Bolezensko diagnozo rak sem seveda poznal, toda takrat se je zdelo, da je prav vse premagljivo in da ni nedosegljivih ciljev. To je bil čas poosamosvojitvenega optimizma. Tudi zato sva, ko sem ga obiskal, bolezen nekako preskočila in govorila o lepih stvareh. Tudi o filmu. Tokrat o Francetu Štiglicu in njegovem filmu, posnetem leta 1956, Dolina miru, ki je bil uvrščen v tekmovalni program velikega in prestižnega filmskega festivala v Cannesu, in filmu Deveti krog, nominiranem za oskarja. Toni Tršar je umrl konec aprila leta 2000. Vojko Volk se je po koncu vojne zaposlil na ministrstvu za zunanje zadeve. Danes ima naziv veleposlanik in delovno mesto generalnega konzula v Trstu. Janez Janša je predsednik slovenske vlade. Čas proslavljanja je čas spomina, saj v spominih tudi oni, ki so odšli, nekako čudežno začno ponovno govoriti, se smejati in pripovedovati.

Komentar je bil objavljen v Primorskih novicah 18. junija 2021.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s