Tožilec, ki je rad hodil v Lugano gledat filme

Spoznala ga je, ko je imela 34 let. Vedela je zgolj, da je moškemu, ki se ji je tistega povsem določenega dne leta 1981 nasmihal in ji pripovedoval zapletene zgodbe, ime Giovanni Falcone, da je preiskovalni sodnik na Siciliji ter da je postaven. Šele zatem se ji je prav potihoma prikradlo, da jo prav takšni moški privlačijo. Toda to je bilo prav zares kasneje, ko ji je tudi Falcone že pripovedoval, da prav rad prihaja k njej v Lugano, saj se v mestu blizu švicarsko-italijanske meje počuti svobodnega, ko gre lahko v kino in povsod tja, kamor mu je bilo v domačem Palermu prepovedano. Prav tam, kjer bi bilo to zanj, ki so ga želeli odstraniti, prav vse prenevarno.Carla del Ponte, gostiteljica, je bila tudi preiskovalna sodnica, ki jo je privlačil finančni kriminal ter prevare, povezane z denarjem. Toda prav Falcone, njen gost, ki ga ni želel sprejeti nihče od njenih starejših kolegov, ji je odprl nov svet. Bil je prepričan, da ima mafija svoj začetek in svoj konec ter da je prav zato premagljiva. A smrtno obsodbo so mu podpisali, ko mu je uspelo razkriti prve tajne bančne račune. Njegov greh je bil, da je razumel, da organizirane kriminalne združbe niso samo naključno sodelujoče skupine posameznikov, pač pa odlično organizirana podjetja s povsem svojevrstno notranjo strukturo, ki morajo imeti prav tako dobro oblikovan način pretoka denarja.

Ko je prvič prišel na sestanek h Carli del Ponte, je s seboj prinesel dokazila o umazanem denarju italijanske mafije, shranjenem na švicarskih bančnih računih. Prosil jo je, naj mu kljub neprizivnemu zakonu o tajnosti bančnih vlog pomaga pridobiti podatke o lastnikih ter zamrzniti njihove račune. Potem jo je vedno znova pošiljal po nove izpise računov in ne prav veseli direktorji luganskih bank so jo prav tako vedno znova odslavljali, ji pripovedovali, da njena spraševanja ogrožajo njihov posel. Toda ona se je, tudi zaradi njega, še pogosteje vračala, bančni direktorji so jo morali ponovno sprejeti in ji, povsem na koncu svoje nejevolje, predati zaupne bančne dokumente. Tako sta s Falconejem – včasih je imel samo brčice, občasno si je pustil nekajdnevno brado prek obraza – sodelovala tudi pri primeru velike italijanske banke, milanske Banco Ambrisiano. Z banke, ki je imela odlične stike s posvetno in vatikansko oblastjo ter tudi z vseprisotno mafijo, je bilo nakazanih in takoj zatem pogrešanih nekaj milijardnih nakazil, poslanih na nenavadne račune v tujino. Predsednik banke Roberto Calvi je bil obsojen na štiri leta zapora, vendar so njegovi odvetniki uspeli in ga ob plačilu ustrezne varščine spravili iz zapora. Verjetno se je takrat del Pontejeva prvič srečala z bivšo Jugoslavijo. Calvi je namreč, prav tako so govorili policisti, prek Jugoslavije pobegnil v svobodo. Toda ta ni mogla trajati prav dolgo, saj so ga samo dober teden kasneje našli obešenega pod enim izmed mostov, ki v Londonu povezujejo obe strani Temze. V Luganu pa so aretirali moškega, ki se je istega večera, ko so predsednika bančne uprave našli obešenega, sestal z njim. Vendar ne v Italiji ne v Londonu niso imeli prav velike želje po preiskavi, zadovoljni so bili z oceno, da je šlo za samomor.

Sodelovanje Falconeja in del Pontejeve je tudi zato postajalo vse obsežnejše, vedno bolj globoko sta kopala v skrite poti denarja. Junija leta 1989 ga je obiskala v Palermu. Dan pred njeno vrnitvijo v Švico – sina je nastanila pri svoji mami – jo je povabil na pozno kosilo. Med prijetnim obedom ji je predlagal, naj naslednji dan, 19. junija, končata z delom malo prej in gresta pred njenim odhodom še plavat v morje. A sta se naslednjega dne odločila, da si bosta raje ogledala mesto. Zato sta ostala živa. Restavracija, v kateri sta ob množici varnostnikov jedla, je bila ozvočena. Policija je na plaži, kjer naj bi plavala, v vasici Addauri, našla torbo s petdesetimi kilogrami razstreliva in detonatorjem, sprožljivim z ustreznim radijskim signalom. V preiskavi so prišli do zanimivega podatka, da je po zalivu vozil gliser, podoben vojaškemu. Toda to je bil čas, ko sta v službah italijanske države obstajali vsaj dve skupini. Prva, ki je sodelovala z mafijo, uporabljala njene usluge za potrebne politične obračune in ji Falconejevo iskanje po luganskih računih ter njegov proces proti skupini, ki je v nekaj letih uspela prek mreže picerij v Ameriki prodati za takratni dve milijardi dolarjev heroina, ni moglo ustrezati. Ter druga skupina, ki je tožilca želela zaščititi.

Potem so ji 23. maja 1992 povedali, da je Falcone mrtev. In ostala je povsem sama, saj njenega karizmatičnega moškega ni bilo več. A bila je bolečina, pravzaprav spomin na vse, kar je pripadalo njemu. Radijsko vodena bomba z več sto kilogrami razstreliva je dobesedno odnesla del avtoceste A29 na Siciliji, skupaj z njegovim avtomobilom. Falcone, njegova soproga Francesca Morvillo in njegovi trije policijski varnostniki so bili ubiti. Nisem jokala, piše Carla del Ponte v svojih spominih, toda v meni je začel goreti bes, saj sem videla usodo, ki lahko doleti vsakogar, ki si drzne odkrito bojevati proti nekaznovanosti, ki jo pogosto uživajo vplivni kriminalci in politiki. In prav takrat se je odločila, da bo uveljavljala svojo voljo v imenu pravice. Prav to je postalo odločilno za njeno kasnejše delo generalne tožilke pri Mednarodnem kazenskem sodišču za bivšo Jugoslavijo. Toda takrat tega še ni mogla vedeti. Da usoda zaznamuje posameznike. Brez njegove zastrašujoče smrti bi bilo njeno delo drugačno. Bolj blago in bolj odpuščajoče. Toda ženska, označena z bolečino izgube svojega izbranca, ne izbira več, ne pozna mehkih poti razumevanja.

Letna srečanja državnikov v Davosu so prestižen dogodek svetovne politike in gospodarstva. Država Slovenija je bila v časih predsednika vlade dr. Janeza Drnovška zelo cenjen udeleženec. Leta 1995 smo bili tudi organizatorji uradnega srečanja. Nekje proti koncu, zgodaj zjutraj naslednjega dne, mi je tako mimogrede, skorajda mimo svoje volje, povedal, da je bilo zelo uspešno. Prav vsi, ki so v takratnem političnem in gospodarske svetu imeli moč, so prišli pozdravit slovenskega predsednika vlade. Zato je bil tudi z menoj tako gostobeseden. Prav tam v Davosu je del Pontejeva spoznala generalnega sekretarja OZN Kofija Anana. On je bil tisti, ki jo je zaradi naključja, manj verjetno zato, ker je razumel njeno samoto po odhodu Falconeja, predlagal za glavno tožilko mednarodnega sodišča. Toda brez njenega spomina na razstreljenega moškega, njenega postavnega in karizmatičnega moškega, bi bila zgodovina preganjanja zločincev, odgovornih za jugoslovanske vojne, precej drugačna. Carle del Ponte so se šefi držav bivše Jugoslavije bali. In ona prezira pred njihovim strahom ni želela skrivati. Le občasno jih je želela na to vnaprej opozoriti, ko si je med pogovori nadela črna očala. Takrat jih je mlela, pustila, da so se potili, in poslušala, ko so jo rotili, naj še malo počaka z novimi obtožnicami proti njihovim nacionalnim herojem. Toda ona je že izgubila vse. Ostal ji je le spomin na mrtvega Falconeja in bolečina, ker ni šla večkrat z njim v luganski kino. Bila je tako sama, le balkanski liderji tega niso znali razumeti.

Falconejevega eksekutorja so pred dnevi, v prvem tednu junija 2021, po prestani kazni izpustili iz zapora. Falcone ostaja mrtev. Carlo del Ponte so upokojili.

Komentar je bil objavljen v Primorskih novicah 4. junija 2021.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s