Ameriška politika se s predsednikom Bidnom vrača na Balkan, je bilo prvo sporočilo, meje Bosne in Hercegovine so nespremenljive, pa drugo.
Vse, kar se je kasneje zgodilo, se je začelo tistega jesenskega dne leta 1996, ko se je sprehajal po hotelu Marriott v Washingtonu. Vse je bilo tako zelo drugačno kot v njegovi z vojnami in mrtvimi prekriti državi. Zavedal se je, da so ga izbrali, ker bo znal kaznovati in odstraniti krivce.
In prav res bi lahko rekli, da je bil Milorad Dodik njihov novi izbranec. V Ameriko je prišel na povabilo posebne vladne agencije, saj so ocenili, da mu bo uspelo. Imel je 38 let, ko so iskali novega političnega vodjo bosanskih Srbov.
Moj beograjski kolega, veleposlanik Velike Britanije Charles Craftword, je pripovedoval, da je bil tista leta pravi čas za politike Dodikovega tipa, brezkompromisne in grobe, ki bodo znali obračunati s kriminalno dediščino. In tudi Dodik je poudarjal, da je drugačen. Samo dobro leto kasneje, po volitvah konec novembra 1997, je postal, čeprav zgolj z dvema poslancema v parlamentu, predsednik vlade bosanskih Srbov.
Podprli so ga tudi bošnjaški politiki. Slobodan Milošević je zahteval, naj v novo vlado vključi tudi posameznike, neposredno odgovorne za vojna grozodejstva v Bosni in Hercegovini, a ga je zavrnil. Sporočil mu je, da bo počistil s kriminalci bivšega režima. In tudi tistimi, ki mirovni sporazum, sprejet v Daytonu, ocenjujejo kot nekakšen novodobni berlinski kongres, kot novo sojenje srbskemu narodu in želji po združitvi z veliko državo
Obsodil je krivce za vojno, obtožil Radovana Karadžića in po vložitvi obtožnic mednarodnega sodišča za vojne zločine, storjene na ozemlju bivše Jugoslavije, tudi zahteval, naj bosta predsednik Karadžić in vojaški poveljnik bosanskih Srbov Ratko Mladić izročena haaškemu tribunalu. Predsednik in general sta bila sprta, pravzaprav sta se sovražila.
Karadžić je verjel, da ga bo Mladić likvidiral, Mladić prepričan, da bo samo tako nehal nasprotovati volji generalov in poudarjati svojo politično veličino. Nimam niti najmanjše dileme, je ponavljal gostoma, nemškemu zunanjemu ministru Klausu Kinklu ter ameriški državni sekretarki Madeleine Albright, da morajo biti ljudje, ki so obtoženi in se skrivajo, aretirani ter poslani v Haag.
Ne prav dosti kasneje ga je Slobodan Milošević že označil za tujega plačanca, Dodik pa mu je odgovarjal, da je prišel čas, ko se mora Milošević posloviti od oblasti. Saj da nikoli od prihoda Srbov na Balkan noben srbski car, knez, kralj ali predsednik ni svojemu narodu povzročil toliko nesreče, mu odvzel toliko krvi, ga usodno ločil od celotnega sveta, kot je to storil on. V tistem času je bil visoki mednarodni predstavnik v Bosni in Hercegovini, Carlos Westendorp, bivši minister v vladi Felipeja Gonzáleza, šarmantnega in izvrstnega sogovornika, ki sem ga spoznal ob obiskih dr. Janeza Drnovška v Madridu.
In Westendorpu je v Sarajevu pomagal Pedro Sánchez, danes aktualni predsednik španske vlade. Takrat je moral imeti nekaj manj kot trideset let in bil je nekakšen Dodikov evropski skrbnik. Oba sta bila nekako iste velikosti, ki se je približevala dvema metroma, in oba sta rada igrala košarko, a njuni pogovori so bili predvsem o pomenu Evropske unije in spoštovanju vladavine prava. O novi in drugačni Bosni in Hercegovini.
Potem je Dodik začel pozabljati. Pa ne dobesedno. Začel je prilagajati svoja stališča iz hotela Marriott aktualnim razmeram. Verjetno je bilo prelomno leto 2007. V mislih imam dva dogodka. Na obisk v Banjaluko je prišel visoki ameriški vladni uradnik Daniel Fried in tudi odšel zadovoljen ob oceni, da je Dodik ostal v stari formi. Friedu je Dodik zagotovil, da je pripravljen podpreti odločitev o neodvisnosti Kosova.
Ko so dokumenti nekako postali dostopni, je vse skupaj označil za ameriško laž. Istega leta 2007 je Dodikova vlada izpeljala proces prodaje Telekoma Republike Srbske državi Srbiji. Finančni iztržek je bil dober, obenem pa tudi politični znak, da je treba vlagati v Banjaluko. Miroslav Mišković, lastnik Delta holdinga, ter predsednik uprave farmacevtskega velikana Hemofarm, Miodrag Babić, sta bila med prvimi. Dodik je takoj zatem razumel tudi ruske želje po investicijah v bosansko energetiko. Lahko so kupili najprej Rafinerijo nafte v Bosanskem Brodu, ko ni bilo povsem jasno, ne kdo ne s čigavim denarjem, in takoj zatem tudi tovarno motornih olj v Modriči.
Dodik je s kupninami oblikoval nov investicijsko-razvojni fond Republike Srbske. Ob politični moči je dobil tudi finančno. In to ga je presenetilo, ne morem reči preseglo, toda začel je uporabljati staro Miloševićevo taktiko, narediti problem in potem nagovoriti evropsko politiko, da ga je mogoče rešiti samo s pogovori z njim. Domislil si je vprašanje referendumov o prav vseh vprašanjih, tudi o izstopu Republike Srbske iz države Bosne in Hercegovine. Obenem pa vseskozi vedel, da prav nobenega referenduma ne bo.
Ameriške oblasti so ga januarja leta 2017 uvrstile na tako imenovano črno listo zaradi ogrožanja mirovnega sporazuma, sprejetega v Daytonu. Časnik Washington Post je ocenil, da je Republika Srbska postala osmi največji plačnik lobističnih uslug v ameriški prestolnici. Dodik je najel najprej pisarno Picard, Keutz &Rowe, da bi se potem veselil predsedniške zmage Donalda Trumpa. Vlogo lobistov so dobili Trumpovi bivši svetovalci v volilni kampanji, predvsem Jason Osborne. Toda štiri leta kasneje je Trump izgubil volitve.
Sedemnajstega maja 2021 so gostitelji njegovega bivanja v washingtonskem hotelu Marriott prišli na obisk v Bosno, k njemu domov, v Banjaluko. Začele so se velike skupne vojaške vaje ameriške in bosansko-hercegovske vojske. Ameriška politika se s predsednikom Bidnom vrača na Balkan, je bilo prvo sporočilo, meje Bosne in Hercegovine so nespremenljive, pa drugo sporočilo. Dodik je pragmatičen politik in ju je verjetno razumel. Sicer bo zgodbe o sebi lahko pripovedoval samo še svojim košarkarskim prijateljem.
Borut Šuklje 