Tistega jutra, ko so ga zaprli, ga je zeblo

Živela sta v vili Mir, prestižni zgradbi, ki si jo je za svoje zadnje dni življenja pripravljal Josip Broz – Tito. Le da se nova stanovalca tega nista želela spominjati, saj se je, tako sta mislila, prav vse začelo z njima. Resda je on že priznal, da je izgubil predsedniške volitve, toda ona, soproga Mira Marković, je ostala prepričana, da jima bodo oblast morali vrniti. V vili Mir ni bilo nikjer niti trohe nesnage ne stola, ki ne bi bil na mestu. Le tistega večera, pred natanko dvajsetimi leti, 1. aprila 2001, je bilo prav vse drugače, kot bi prostori vile zdrsnili s tečajev.

To niso bili več prostori, kjer se je štel čas drugače, kjer je bilo vse dovoljeno in kjer je Bog odpuščal vladarjeva dejanja. To ni bila več vila, v kateri se je dalo dobesedno izstopiti iz okolice, polne mrtvih, preganjanih, trpečih, osiromašenih in ubitih, ter lahkotno vstopiti v prostore idile, ljubezni, miru in blagostanja. Ni bilo več ljubečih telefonskih pogovorov s sinom o tem, kateri zdravnik v Rimu mu bo popravil malce štrleča ušesa, niti ne o njegovem počutju na obali Tirenskega morja ali temperaturi vode v njegovem novem bazenu. Tudi ni bilo več telefonskih pogovorov z lastniki in upravljalci televizij, katera, kdaj in kako naj bodo določene vesti objavljene. Koga je potrebno promovirati in koga javno ponižati. Prvega aprila je bilo povsem drugače.

Hodniki in preddverje vile so bili polni že in še ne uporabljene municije, eden od varnostnikov je jokal, vila je bila obkoljena z ljudmi, ki so jima vzklikali, in policijo, ki je dobila nalog, da ga mora privesti. Predsedniku in njegovi soprogi, ki se jima nihče nikoli ni upal reči ne, so vsi odrekali svoje sodelovanje. Ni mogel priklicati ne posebnih policijskih enot in ne tankov in težkega orožja. In zato je tudi Slobodan Milošević vedel, da se bo moral predati. In nato po ugovorih soproge in hčerke ponovno grozil, da ga živega ne bodo odpeljali v zapor, saj da ima v vili dovolj orožja in oboroženih varnostnikov, ki ga bodo branili.

Ko je to razlagal odposlancu novega predsednika vlade Zorana Đinđića, je v rokah držal pištolo s pojasnilom, da bo prve naboje izstrelil v tistega, ki ga bo skušal aretirati, z ostalimi pa bo ubil sebe in svojo družino. Verjetno je tudi prav takrat ugotovil, da ne vidi vodje svojega osebnega varovanja, generalmajorja Sente Milenkovića. Odšel je, se je slišal odgovor iz enega izmed kotov vile. Kar je pomenilo, da je pobegnil brez najmanjšega pozdrava po dvanajstih letih, ki sta jih preživela skupaj.

Miloševiću je po sporazumu z novo demokratično oblastjo ostalo varovanje vojaške garde, osebno varovanje ter vsa potrebna policijska asistenca. Te prvoaprilske noči, ko so mu po devetih urah pogajanj sporočili, da bo policija izvršila ukaz in vdrla v rezidenco, če do petih zjutraj ne bo zapustil vile, mu je ostalo le še podpisano zagotovilo v treh točkah. Podpisali so ga, da bi preprečili streljanje in oborožen spopad, novi predsednik države Vojislav Koštunica, Đinđić in odhajajoči predsednik Milan Milutinović. Prav ta zadnji podpis je bil najbolj presenetljiv, kot bi si Milutinović z njim želel kupiti odpuščanje nove oblasti. Pa ni minilo prav veliko tednov od pogovorov, v katerih je Miloševiću sporočal, “da skuša vedno kreativno uporabljati njegove inštrukcije”, in mu je ta ljubeznivo naročal, kdaj se mora odpraviti spat, da bo spočit, ali pa klical njegovo soprogo, naslavljal jo je Olgica, in ji razlagal, kako mora v času volitev skrbeti za moža.

Papir, ki so ga podpisali, je določal, da se kazenski postopek proti Miloševiću ni začel zaradi obtožnice, ki jo je vložila glavna tožilka haaškega sodišča Carla del Ponte, temveč zaradi suma kaznivega dejanja iz 26. člena jugoslovanskega kazenskega zakonika, da bo imel v času postopka neomejene stike z družino ter da bo imel sam in tudi njegova družina zagotovljeno popolno osebno in finančno varnost, vključno s pravico do uporabe predsedniške rezidence. Kar je pomenilo, da ga ne bodo izročili v Haag. Toda to je bilo tudi vse, kar mu je ostalo.

Kasneje tistega zgodnjega jutra mu je njegov advokat, ko je prebral dokument, na vprašanje, ali je zadosten, odgovoril, da je, vendar le za to noč. Toda noči še ni bilo konec. Đinđić je moral v nemirni in od vojn osiromašeni državi sklepati kompromise. Tudi z vodjo posebnih policijskih enot, Miloradom Lukovićem Legijo, ki je tega jutra tudi prišel aretirat Miloševića. Ko ga je Milošević začudeno pogledal, saj je bila specialna enota vendarle njegov proizvod, mu je Luković zgolj odgovoril, da izvršuje svojo dolžnost.

Đinđić je vedel, da gre za veliko več kot samo za prvi korak pred Miloševićevo predajo haaškemu tribunalu. Zato sem ga, ko je pojasnjeval okoliščine, skrbno poslušal. Vprašanje je, ali smo sposobni poiskati prihodnost Srbije v prihodnosti ali jo bomo zopet iskali v preteklosti? Prav sedaj, je nadaljeval Đinđić, imamo zadnjo možnost, da se priključimo evropskemu širitvenemu vlaku. Zato država potrebuje hitre, radikalne spremembe in prav pri načinu razumevanja in sprejemanja teh sprememb se bo videla razlika med evropsko Srbijo kot fasado in evropsko Srbijo kot vsebino. Kot razlika med dvema konceptoma razvoja, med moderno državo srbskega naroda in konceptom Srbije kot države vseh Srbov.

Na tej točki se je zdelo, da med reformsko vlado, ki jo je vodil Đinđić, in legalisti predsednika dr. Vojislava Koštunice ne bo prišlo do soglasja, na kakšen način voditi državo v obdobju po padcu Miloševića. Legalizem pomeni, je bil prepričan Đinđić, da enostavno ne spreminjaš ničesar in samo čakaš, da se nekaj zgodi samo od sebe. Toda to je veliko premalo, saj če želimo biti uspešni, moramo težke odločitve sprejemati hitro in brez velikega strahu pred posledicami. Zato morajo biti zločinci, tudi Milošević, kaznovani, saj brez tega nimamo prihodnosti. Lahko samo čakamo, da se bodo ponovno dokopali do oblasti in končali z reformami. Spoštovanje odločitev mednarodnega sodišča za vojne zločine v Haagu je del prekinitve s preteklostjo. Ali, kot je znal nazorno povedati Đinđić, haaško sodišče je kot vremenska napoved, ki si ji moraš prilagoditi, saj je ne moreš spremeniti.

Miloševića so 1. aprila 2001 zgodaj zjutraj prepeljali v beograjski centralni zapor in mu dodelili celico številka 1121. Na dan sv. Vida, 28. junija 2001, so ga izročili skrbnikom mednarodnega sodišča v Haagu. Takrat sem prvič slišal vzklike, da bo spet vojna in da bo zopet tekla kri ter da bo Đinđić prvi na vrsti. V veliki beograjski palači federacije so našli raztresene letake s sporočilom Đinđiću, da ne bo prav dolgo živel v državi, katere predajo je podpisal.

12. marca 2003 so predsednika vlade Srbije dr. Zorana Đinđića ubili. Atentat je organiziral Milorad Ulemek Legija, streljal je njegov bivši pomočnik pri vodenju posebnih policijskih enot, Zvezdan Jovanović. In uspelo jim je prav tisto, kar so želeli narediti. Ustavili so demokratično Srbijo.

Komentar je bil objavljen v Primorskih novicah 2. aprila 2021.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s