Tistega dne, ko se je pripravljal na obračun, ni imel posebne zadrege. Vedel je samo, da mora govoriti o sebi, ne pa si z rokami pokrivati oči, kot bi naredil slabič, prepričan, da se bo napadalčeva jeza umirila. Če bi se delal, da ne vidi, da ga je predsednik države obtožil, bi to razumeli kot znak slabosti. Odločil se je, da bo zamenjal predsednika države dr. Iva Josipovića in poiskal novega. Zdravko Mamić je bil eden redkih, ki je znal s pomočjo države zgraditi zapleten sistem podkupovanja vplivnih posameznikov in je imel dovolj denarja, ki mu je, prepričanemu, da se da skoraj vse kupiti, zagotavljal varnost in nedotakljivost.
Ko je po smrti dr. Franje Tuđmana prevzel hrvaški nogometni klub Dinamo, je imel klub velik minus na svojih računih. Mamićev izum je bil, da je dolgove pustil klubu, imovino in igralce pa je prenesel na novo združenje Dinamo. To seveda ne bi bilo mogoče, če že takrat ne bi imel svojih posebnih privilegijev v vladnih kabinetih, v hrvaški nogometni organizaciji in reprezentanci. Bil je ključni nogometni funkcionar in zasebni športni menedžer, čigar nasvetov nista mogla preslišati ne predsednik krovne nogometne zveze ne selektor državnega moštva. V državni reprezentanci in v klubu Dinamo so lahko igrali predvsem njegovi varovanci. Težava ga je dočakala prav tam, kjer je ni pričakoval. Hrvaška vlada je bolj ali manj naključno začela pripravljati tudi nov zakon o športu, ki je v enem od členov predvideval privatizacijo nogometnih klubov. A so to hitro popravili z dopolnilom, da klubom, organiziranim kot združenja, ob trgovini z igralci ni treba plačevati davkov ter so oproščeni plačila letnega dobička.
Sledile so pritožbe drugih klubov, ki so plačevali davke, postalo je očitno, da bo o zakonu moralo presojati sodišče.
Prav tu se začne zgodba o nenavadnih dneh v življenju Kolinde Grabar Kitarović. V torek, 23. marca letos, je hrvaški tednik Nacional pisal, da je Mamić podkupil tudi njo. Grabar Kitarovićeva je vse navedbe demantirala. O obtožbi je težko soditi, lahko pa poskusimo poiskati razloge tovrstne Mamićeve denarne dobrote. Prvi razlog, da je znal plačevati želene usluge, je preveč površen tudi zato, ker je predsednica države Grabar Kitarovićeva nastopila svoj mandat šele 19. februarja 2015. Drugi razlog, da je Mamić sovražil njenega predhodnika Josipovića, je verjetnejši. Zadevo sem spremljal, ker so me zanimali politični riziki hrvaških naložb enega izmed najuglednejših slovenskih podjetij. Ključen je bil Josipovićev nastop na dopustu doma v Baških vodah 10. avgusta 2010. Ne morem sprejeti pojasnil, da država ne zna izterjati davkov, znam pa si razložiti, da je vladajoča politična volja določila, kdo mora in komu ni treba plačevati davčnih obveznosti. Govoril je o nogometnih provizijah, ki si jih je Mamić nakazoval na različne račune v čezmorske države. Ter ležerno dodal, da ni prav nič zamujenega, saj davčno zastaranje na večino nogometnih prodaj še ni nastopilo in naj finančni minister pobere davke, ki pripadajo državi. Mamić se ni prav pretirano vznemirjal. Morda ga je presenetilo le, da je bil predsednik dober mesec pozneje na odprtju jesenskega sejma v Osijeku še bolj določen. Da je treba Hrvaško rešiti mafijcev, saj da je nogomet nekaj, neplačevanje davkov pa nekaj drugega.
Prav zato mu je Mamić 29. septembra 2010 odgovoril, da predsednik države nima pravice vnašati nemira v hrvaški nogomet, saj nima pojma, o čem govori, ko zahteva nekakšno plačilo davkov na transferje igralcev. In verjetno se je prav takrat odločil, da je treba najti novega predsednika, ter sedmega decembra 2014 tudi napovedal, da bo podprl predsedniško izzivalko Kolindo Grabar Kitarović in vse ljubitelje nogometa pozval, naj mu sledijo.
Takrat sta se že poznala. Ona je bila pomočnica glavnega tajnika zveze Nato v Bruslju, on moški v najboljših letih, ki lahko vedno pomaga. Ali je ona poiskala njega ali on njo, ni povsem jasno. Toda na večerji v Bruslju so bili najmanj trije. Kolinda Grabar Kitarović, Ivan Zvonimir Čičak, gospejin prijatelj, ter Mamić. Vedel je, da mora Josipoviću, po javnomnenjskih meritvah favoritu novih volitev, preprečiti izvolitev. Izbral je Kolindo Grabar Kitarović in ji na bruseljski večerji povedal, da bo prav ona nova predsednica države. Zagrebški tednik Nacional je pred tednom dni napisal, da se je prav tistega večera začela njuna neločljiva zveza. Ostajal je le en sam problem. Razlika med njeno plačo v vodstvu zveze Nato in morebitno plačo predsednice države.
Mamić naj bi zagotovil, da ji bo razliko v plači uredil sam. Postal je donator njene predsedniške kampanje. Srečevala sta se, on je znal izbirati dobro hrano in dobra vina, plesala sta na zasebnih zabavah, pel ji je, da je njegova kraljica, dar Boga poslan njegovi državi. Takrat so ga že spremljali in poslušali. Prve dni decembra 2014 na njeni donatorski večerji v zagrebškem hotelu Westin, nato 18. februarja 2015 na njeni predsedniški inavguraciji, potem na njunih druženjih in telefonskih pogovorih ter nato 27. aprila istega leta, ko je priredil osebno zabavo ob njenem 47. rojstnem dnevu. Hrvaška civilna obveščevalna služba, SOA, je skrbno beležila vsako med njima izgovorjeno besedo in najverjetneje tudi vse drugo. Dragan Lozančić, šef službe, predsednice ni obvestil, da je ujeta v spremljanje ter prisluhe osumljenca velikih davčnih utaj in milijonskih prevar. Skrivnosti njunega druženja poznamo le trije, Zoran Milanović Lozančić in Kolinda Grabar Kitarović, in ne pričakujte, da bom o tem kadarkoli karkoli komurkoli povedal, je pozneje pojasnil Milanović.
Zdravko Mamić je bil pravnomočno obsojen. Kolinda Grabar Kitarović si verjetno spet ponavlja misel, da dostojne gospe redko pridejo v zgodovino.
Borut Šuklje 