Najprej je bilo samo ime, Dijana Hrkalović

Bliskovit vzpon Dijane Hrkalović k vrhu oblasti je bil povezan z dvema dogodkoma, o katerih ni vedela prav veliko. Saj takrat prav nič ni kazalo, da bo ona tista, ki bo izbrana za sodelovanje pri zelo občutljivih operacijah. Prav takšnih, o katerih je rada govorila in v svojih dnevnikih tudi pisala, o tajnih misijah, na katerih odkrivajo in onesposobijo nasprotnike. Leta 2008 je imela dobrih 20 let, kasneje so pravili, da je pred tem z odliko končala matematično naravoslovno gimnazijo in bila uspešna študentka psihologije na beograjski Filozofski fakulteti.

Tomislav Nikolić je tega leta izgubil volitve za predsednika države. Že drugič ga je premagal predsednik Demokratske stranke Boris Tadić. Istega leta je izgubil oblast v Beogradu tudi Aleksandar Vučić, saj mu je razpadla že dogovorjena politična koalicija s socialisti, ki so se raje zanesljivo pridružili zmagovalcem. Bili so pač navajeni oblasti, zato svojih navad in z njimi povezanih ugodnosti niso želeli spreminjati. In prav tu se začne zaplet.

Volilni slavljenci, demokrati, so potrebovali glasove Nikolićevih in Vučićevih poslancev za potrebno večinsko parlamentarno potrditev Sporazuma o stabilizaciji in pridruževanju EU. Njihov glavni strankarski šef, Vojislav Šešelj, ki je sedel v zaporu Mednarodnega sodišča za vojne zločine v Haagu, pa je zahteval, naj preprečijo sprejem za Srbijo tako pomembnega evropskega dokumenta. Takrat so se začeli pogovori predsednika Tadića in Nikolića o sodelovanju. Nikolić in Vučić naj zagotovita glasove za potrditev sporazuma, v zahvalo pa jima bodo pomagali oblikovati novo, njuno stranko. Tako se je tudi zgodilo. Šešelj ju je lahko zgolj obtoževal, da sta ga izigrala in izdala. Nikolića je izključil iz stranke in obljubljal maščevanje. A ni mogel razumeti, da sta njegova zvesta sopotnika tedaj postala nova ljubljenca evropske in ameriške politike. Tudi zaradi te nove podpore je lahko Nikolić 20. maja 2012 zmagal na predsedniških volitvah.

Dijana Hrkalović je imela 25 let in je izbrala Nikolićevo stranko za svoj nov politični prostor. Tu je bil njen začetek. A drugi in zanjo pomembnejši dogodek je sledil dve leti kasneje. Vučić, ki je Nikolića po zmagi prepričal, da predsednik države ne more in niti ne sme biti tudi predsednik politične stranke, je novo stranko prevzel in tudi zmagal na predčasnih parlamentarnih volitvah. Vučić je popolnoma obvladal politične in medijske mehanizme, potrebne za prevzem oblasti. Takrat smo se v Zagrebu večkrat srečali slovenski veleposlanik Vojko Volk, jaz in Braco Grubačić, Vučićev svetovalec, ki je živel v hrvaški prestolnici s svojo novo soprogo, veleposlanico ene izmed skandinavskih držav. Takrat nama je pripovedoval, da je za uspešnost oblasti potrebno najprej prevzeti televizije in časopise, potem sporočati zahodnim ambasadam, da si njihov zaveznik, ter na koncu obvladovati policijo in tajne službe. Da je to pravi recept za politični uspeh.

Vučić je oblikoval novo vlado in na mesto notranjega ministra imenoval svojega lojalnega sopotnika – strankarski kolegi so ga zaradi nepreklicne podpore šefu imenovali Slina – Nebojšo Stefanovića. Takrat še nihče ni vedel, da se bo naslednjega dne začelo prav vse, kar danes teži Vučića, in da se bo seveda vse začelo z njegovo odobritvijo. Gospodično Hrkalović, diplomirano psihologinjo, so namreč že naslednjega dne, 29. aprila 2014, premestili iz srbske varnostno informativne agencije na notranje ministrstvo. Formalno je postala namestnica ministrove šefinje kabineta, a so poskrbeli, da je takoj dobila tudi visok naziv policijskega inšpektorja. Morda bi lahko pri tem tudi vse ostalo. Hrkalovićeva je bila bolj ali manj nepoznana v javnosti. A le do januarja leta 2016 in skorajda nepomembne razprave v srbskem parlamentu, ko je nastopil poslanec, tudi bivši predsednik vlade, Zoran Živković.

Ni ga zanimal zakonski osnutek, ki je bil na dnevnem redu, temveč je govoril o Dijani Hrkalović, takrat že sekretarki uprave srbske kriminalistične policije. Pripovedoval je, da ima 29 let, da je prišla v policijo od nikoder in postala najpomembnejša oseba celotnega ministrstva. Da lahko samo upa, da ni pomembnejša od samega ministra. Saj da je ona tista, ki izdaja ukaze o tem, koga je potrebno zapreti, privesti na zaslišanje ali zgolj poslušati in začeti policijske preiskave. Minister Stefanović mu je odgovoril, da gre za izjemno osebo, ki je tudi vrhunski sodelavec ter da ne ve, od kod opozicijski strah pred mladim dekletom. Konec julija 2017 jo je vlada imenovala za novo državno sekretarko na notranjem ministrstvu. Danes se prav vsi otresajo njenega poznanstva, a tudi povedo, da so se v njenem kabinetu, na njeni mizi, seveda mimo potrebne procedure, zbirala poročila o sledenjih zanimivim posameznikom in posnetki njihovih pogovorov, pridobljeni s prisluškovanji.

Vsega je bilo konec 29. maja 2019, ko je notranje ministrstvo sporočilo, da je gospodična Hrkalović razrešena svojih nalog in da istega dne zapušča ministrstvo, ker prevzema nove zadolžitve. Pojasnilo, kam odhaja, so nadomestile različne pripovedi, da je odšla iz države, da je spremenila ime, da se je postrigla, da pri brazilskih kirurgih išče novo identiteto, da je vsekakor izginila. Vseh pojasnil je bilo toliko, da je bilo vidno, da jih je veliko preveč. Predvsem pa prav nič ni bilo razumljivo. Predvsem pa vsaj nekaj mesecev ni bila povsem razumljiva odločitev za njeno nenadno razrešitev. Dokler ni, jeseni leta 2019, žvižgač Aleksandar Obradović sporočil, da srbsko podjetje Krušik, ki proizvaja granate, mine in rakete, to orožje pod tržno ceno prodaja zasebni trgovski organizaciji, v kateri je svetovalec oče notranjega ministra, danes pokojni Branko Stefanović.

Obradovića so takoj zatem zaradi izdaje zaupnih vojaških podatkov zaprli. Vučić je zaščitil ministrovega očeta, saj da je pomembno, da tovarna orožje prodaja, in zato za državo nekajodstotna provizija ni pomembna. V Beogradu se je dalo slišati ocene, da minister ni bil zadovoljen, saj da je pričakoval, da bo predsednik preprečil medijsko obtoževanje njegovega očeta. Morda ni nikakršne povezave, toda videti je bilo, kot da je sledil odgovor. Seveda to ni bilo merjenje moči med ministrom in predsednikom države. Stefanović za takšno rivalstvo enostavno ni bil sposoben. Bilo bi lahko bolj sporočilo, da pozna minister ravno dovolj skrivnosti, da se čuti zaščitenega. Čeprav je Hrkalovićevo žrtvoval kot potrebno figuro v šahovski igri, saj je vedel, da je Vučić ne bo zaščitil. Ker ji ni več verjel, saj ga ni obveščala o najpomembnejših zadevah.

Novembra 2019 je policija, očitno mimo predsednikovega vedenja, začela preiskovati dejavnost posestva Jovanjica, velikega gojišča marihuane, in poskrbela za javno objavo, da je lastnik posestva pred svojo aretacijo poklical v pomoč predsednikovega brata. Dijana Hrkalović, skrbnica posebej zanimivih policijskih prisluhov, je bila pred dnevi poklicana na zaslišanje. Njen odgovor je bil, da je pod posebno močnimi pomirjevali in da zato ne more odgovarjati. Minister Stefanović, sedaj obrambni minister, ostaja bolj ali manj tiho. Morda sta oba prepričana, da se jima ne more zgoditi prav veliko hudega. Da vesta dovolj za svojo varnost.

Ona je sedaj stara 34 let, je doktorica psiholoških znanosti in je dokončno končala svojo kariero.

Komentar je bil objavljen v Primorskih novicah 5. marca 2021.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s