Tistega zgodnjega februarskega jutra je Veljko Belivuk ugotovil, da so ga vsi zapustili. Zmedeno je pogledoval naokrog, kje je njegov rešitelj. Če bi ga zagledal, bi bilo spet vse tako, kot so mu vedno obljubljali – da je zaščiten, dokler rešuje njihove težave. Ko so ga vklenili pripadniki posebne enote policije, se mu nihče ni nasmihal ali mu prišepnil, da bo čez nekaj ur spet na prostosti, da bo podobno kot takrat, ko so ga osumili za uboj. A bilo je povsem drugače. Ni še ugotovil, da zdaj ni več on tisti, ki rešuje težave onih, ki upravljajo državo, temveč da je sam postal težava, ki se je morajo znebiti. Pravzaprav bi moral biti vesel, da so ga zgolj aretirali in ne ubili.
Veljko Belivuk je vodil mafijsko družbo. Samo to je znal: izsiljevati, groziti in po potrebi odstranjevati ljudi. Seveda ni mogel razumeti, tudi bral ni prav veliko, da je bila že dolgo pred njim vzpostavljena meja med dvema svetovoma, vzhodom in zahodom. Pravzaprav se pri zanikanju povezav z organiziranim kriminalom, ki ga za doseganje svojih političnih ciljev uporabljata vzhodni in zahodni svet, ne razlikujeta povsem, toda v enem delu svetu so institucije države dovolj močne, da pokažejo tudi na oblast, v drugem pa ni tako.
Ko so v času nemškega kanclerja Willyja Brandta odkrili v njegovem kabinetu vzhodnonemškega vohuna, je kancler takoj prevzel odgovornost in odstopil.
Osemnajstega junija 1972 je časnik Washington Post objavil vest, da je skupina vlomila v prostore opozicijske Demokratske stranke in da je eden izmed vlomilcev na plačilni listi zaupnikov takratnega ameriškega predsednika. Richard Nixon je moral zaradi zahtev pravosodne oblasti in javnosti objaviti dokumente o vlomu in odstopiti.
Dobrih petindvajset let pozneje, 24. oktobra 1997, bilo je nekaj minut čez osmo uro zjutraj, se je pripeljal v službo Zoran Todorović. Bil je šef največje srbske naftne družbe, Beopetrol, in intimni zaupnik oblastnega para Milošević. Dokler ni vedel in videl preveč. Postal je težava. Tistega jutra so jo rešili v slabi minuti. Mladenič – kasneje so v policijskih poročilih pisali, da je majhne rasti in oborožen z avtomatsko pištolo z dušilcem – je prerešetal Todorovićevo glavo. Predsednikova žena Mira Marković je tistega dne predavala na eni izmed indijskih univerz. Ko so ji sporočili, kaj se je zgodilo, je Todoroviću napisala pesem. Da je bila njegova najboljša prijateljica, da mu je vse odpustila, da se z njim nikoli ne bo razšla, saj je bil edini, s katerim je lahko šepetala o usodah drugih, da ga bo pogrešala, dokler bo živa, njega, ki od nje ne more oditi, saj ga je imela rada. Milošević seveda ni odstopil, Todorovićev politični in gospodarski vzpon je bil pozabljen.
Enaindvajsetega decembra 2002 so me okrog ene ure zjutraj zbudile močne eksplozije. Nebo proti beograjskemu letališču je dobesedno gorelo. Eden od vodij takratnega srbskega podzemlja, Ljubiša Buha, se je dogovoril z novimi demokratičnimi oblastmi, da bo prevzel gradnjo modernih cest v Srbiji. Tako bi legaliziral del svojega kapitala. Z jamstvi vlade je kupil najmodernejše stroje. Njegovim donedavnim mafijskim kompanjonom to seveda ni bilo všeč. Zato so mu vso mehanizacijo z eksplozivom pep 500 poslali v nebo. Počutili so se močnejše od vladajoče politike. Imeli so svoje zaupnike na odločujočih položajih v vojski in tajnih službah, želeli so prevzeti svet za nacionalno varnost. Predsednika demokratične srbske vlade Zorana Đinđića so ubili tri mesece kasneje.
Belivuk je zdaj za zapahi. Srbska policija je opravila dobro delo. Potrebovali so le odobritev, do takrat je niso imeli, saj je Belivuk opravljal posebne naloge. Najprej je utišal navijače nogometnega kluba Partizan Beograd, ki so občasno skandirali žaljiva gesla proti predsedniku države Aleksandru Vučiću. Vmes je s svojimi pajdaši ob vhodu na stadion pretepel tudi sodelavce direktorja nogometnega kluba Partizan Miloša Vazure. Nekatere mafijske konkurente, ki niso razumeli, da mu morajo prepustiti posle, so ubili, a so ključni dokazi izginili v policijskih preiskavah. Potem se je začel hvaliti, da je nedotakljiv. Veliko preveč je govoril.
Postal je tisti, ki se ga vsi bojijo in se mu umikajo. A je prezrl, pač ni prav veliko bral, dve stvari. Najprej, da je bilo razkrito, kako oče notranjega ministra in najtesnejšega Vučićevega sopotnika kupuje orožje, proizvedeno v srbskih tovarnah, in ga preprodaja kupcem po svetu. In nato, da je beograjska policija, ki jo je vodil šef sektorja za narkotike Slobodan Milenković, vdrla na posest Jovanjica, veliko tovarno marihuane. Vzorna policijska operacija je postala problem, ko so se začele kazati povezave sorodnikov predsednika države z lastnikom posesti. Morda je bilo zgolj naključje, toda lahko bi šlo tudi za odgovor notranjega ministra.
Štirinajstega februarja letos je poslanec Vučićeve vladajoče stranke napisal pismo predsedniku, da vsega, kar je delala Belivukova skupina, ne bi bilo mogoče početi brez logistične podpore ljudi, ki so na oblasti. Vučić mu je odgovoril, da je prepričan, da bodo morali aretirati nekaj nosilcev najvišjih državnih funkcij. Napovedal je, da bo ta četrtek objavil nove dokaze o delu mafijske skupine. A ko bo preteklo nekaj časa, se nihče več ne bo spraševal, kako je Veljko Belivuk, varnostnik nočnih lokalov, postal glavni državni sovražnik. In kdo mu je pri tem pomagal. Srbska policija je opravila pomembno delo, le hvalili je ne bodo preveč.
Borut Šuklje 