Lahko bi se zdelo, da je bil njun večerni sprehod brez določenega cilja. Kot bi iskala pozabljene ulice mesta, ki se jih ne moreta spomniti vnaprej, ampak nanje lahko naletita zgolj naključno. In tako skoraj brezskrbno sta se napotila tudi čez most Zamoskvorecki v neposredni bližini moskovskega Kremlja. Prav tam, kjer je postaja podzemne železnice na trasi številka 2. On je morda celo vedel, da mu sledijo in poznajo njegovo izbiro poti, ona ne, saj ga je najverjetneje imela rada, ali ji je bila vsaj prijetna njegova bližina. Nato se je vse končalo. S štirimi natančnimi streli v hrbet so ga ubili. Boris Nemcov se ji, tako kot vsi mrtvi, ni več mogel nasmehniti, niti je pogledati, niti ji prišepniti, da ju doma čaka preostanek noči.
Nekaj dni pred 27. februarjem leta 2015 so ga obsodili. Obsodili na dokončno odstranitev. Najverjetneje ne samo zaradi poročila, s katerim je pripovedoval o velikem premoženju ruskega predsednika Vladimirja Putina, temveč bolj zaradi drobnega pripisa, da na obali Črnega morja gradijo nov, najrazkošnejši predsednikov dvorec. Nemcova sam nisem poznal, mi je pa o njem februarja 2009 na kosilu v enem od moskovskih hotelov pripovedoval bivši podpredsednik ruske vlade Igor Gajdar, in sicer tudi o tem, da je bil Nemcov izbranec za naslednika Borisa Jelcina. Na sestanku, ki sem ga imel s predsednikom ruskega elektro-energetskega sistema, tudi bivšim ministrom, karizmatičnim Borisom Čubajsom, o njem nisem več spraševal, saj so bile na dnevnem redu povsem poslovne teme. Tako mi je ostalo vprašanje, zakaj se je ob Putinovem prevzemu oblasti zgodil prelom, ki je Nemcova spremenil v nasprotnika režima.
Včasih so hiše vladarjev usodne. Saj lahko prav hiše spreminjajo oblastne načrte.
Nemcov ni bil prvi, ki je pisal o Putinovem premoženju. Pred tem, decembra 2010, je ruski podjetnik Sergej Kolesnikov objavil javno pismo o koruptivni shemi, nakazilih velikih državnih podjetij, s katero se financira gradnja predsednikove palače na obali Črnega morja. Vendar je bil previden in je pred tem zapustil Rusijo. Za oblasti je ostal zgolj žvižgač, ki mu ruska javnost nasprotuje, saj da imajo ruski cesarji in vladarji pravico do prestižnih dvorcev.
Toda zgolj pred nekaj dnevi se je oglasil s svojim obsežnim videosporočilom Aleksej Navalni. Veliko pred to objavo so ga zaprli, potem so ga poskušali ubiti, nato, ko ga je zgolj naključje rešilo in so ga oživili v nemških bolnišnicah, so ga pozvali, naj se vrne v Moskvo na prestajanje kazni. Ko se je sredi januarja letos vrnil, so ga na mednarodnem letališču Šeremetjevo aretirali in odpeljali v pripor. Ocenili so, da je zdaj prestrašen in bo ostal tiho. A so se zmotili. Dvajsetega januarja letos je skupaj s svojimi sodelavci objavil obsežen dokument o predsednikovem novem bivališču, vrednem dobro milijardo evrov, ki so mu ga zgradili na obali Črnega morja. Prav o tistem projektu, o katerem sta pisala Kolesnikov in Nemcov.
Putinov uradni govorec Dmitri Peskov je vse takoj zanikal. Toda prezrl, da je čas nekoliko drugačen ter da sta bila nova aretacija Navalnega in tudi objavljeni dokument o predsednikovem novem dvorcu vzrok za velike demonstracije v ruskih mestih. Moral se je oglasiti tudi Putin. Da filma ni videl, da pa nič, kar je predstavljeno v filmu, ne pripada ne njemu ne njegovim bližnjim. Zdaj čakajo na pozabo, kot da se ni nič zgodilo.
Toda včasih so hiše vladarjev usodne. Saj lahko prav hiše, v Putinovem primeru gre za skoraj 18.000 kvadratnih metrov stanovanjske površine na dobrih 70 kvadratnih kilometrih veliki posesti, spreminjajo oblastne načrte. Nekdanji jugoslovanski minister za obrambo, admiral Branko Mamula je bil zelo jezen, ko je slovenski tednik Mladina objavil vest o gradnji njegove vile na kvarnerski obali v Opatiji. Hišo so mu gradili vojaki, gradnjo je plačevala takratna jugoslovanska armada, namenjena naj bi bila njegovemu upokojenskemu počitku. Admiral je bil prepričan, da ima vojska pravico ob oceni, da je ogrožena notranja ureditev države, uporabiti vojaško moč in da bi morala takoj po smrti Josipa Broza Tita prevzeti oblast. Izvesti državni udar ali vsaj za določen čas prevzeti oblast.
V drugi polovici leta 1986 je generalštab začel operativne priprave na udar. In jugoslovansko armadno vodstvo je imelo politično in gospodarsko moč za takšen prevrat. V času iransko-iraške vojne v osemdesetih letih so kljub resolucijam OZN prodajali orožje obema vojskujočima se stranema. Generali in admiral so imeli več kot tri milijarde dolarjev letnega prometa ter tako postali v takrat že visoko zadolženi državi pomemben gospodarski in politični partner. Mnogi so jih bili pripravljeni poslušati, saj je bil njihov posel povsem odvisen od armade. Maja 1987 je bila sprejeta nova vojaška strategija, s katero so si določili pravico do intervencije in državnega prevrata. Mamula je bil 23. septembra 1987 prepričan, da je nedotakljiv. Na seji armadnega političnega vodstva je ponovil, da je treba javnost pripraviti na odločilni korak, ki ga bo naredila jugoslovanska vojska. Takrat je tudi prvič dobil javni odgovor. Uredniki Nove revije so izrazili zaskrbljenost zaradi političnih ambicij vojske in napisali, da je armada presegla svoje ustavne pristojnosti. Le nekaj mesecev pozneje, februarja 1988 pa je tednik Mladina objavi tekst o gradnji Mamulove vile v Opatiji. To je bilo preveč. Admiral se je čutil neposredno ogroženega. Ter podobno kot te dni Putin označil objavo za laž, manipulacijo in napad na državno ureditev. Poti nazaj ni bilo več. Tako kot je sedaj, po objavi velikega poročila o gradnji Putinovega dvorca, ni več. Samo da ni jasno, ali bodo prevladali zagovorniki še večje državne represije ali bodo oblasti previdno začele iskati poti za pogovore z opozicijo. Alekseju Navalnemu naj bi sodili v prihodnjih tednih. Dokument o novem Putinovem bivališču na obali Črnega morja si je ogledalo zelo veliko ljudi.
Borut Šuklje 