In potem je samo še začudeno gledal …

Milorad Dodik je bil v ponedeljek, 14. decembra 2020, povsem prepričan, da se je začel čas njegovega zmagoslavja. Da bo lahko sedaj prav on, ki je pravkar nesrečno izgubil volitve v svojem mestu, novi zmagovalec. Njegov pogled, ki bi tistega dne lahko ustavil uro ali zvil vilico, ni vedel, kje naj se ustavi, saj je vse okoli njega in v njegovem dosegu postalo majhno in skorajda nepomembno. Umiril se je in dobil spokojen lesk le, ko je vsakič znova objemal diplomatsko sporočilo, da bo Milorad Dodik, predsedujoči predsedstva Bosne in Hercegovine in predsednik entitete Republika Srbska, gostil ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova.Toda v tem obdobju zmagoslavja je spregledal, da je danes lahko prav vse še takšno, dan kasneje pa že povsem drugačno … Ko se je srečen vozil proti Beogradu, na sestanek k srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću, so mu doma že pripravljali nesrečo. In vse je bilo videti dobronamerno in primerno tako velikemu trenutku, kot je obisk Lavrova. Ni še povsem jasno, kdo je bil avtor zamisli, da bi veljalo ruskemu zunanjemu ministru podariti dobrih tristo let staro, pozlačeno ikono svetega Nikolaja. Morda so Dodika ob tem spomnili na meniha Nikolaja, tudi poznavalca balkanskih urokov, ki je sredi 14. stoletja prepisal in iluminiral Avguštinovo knjigo o božjem in hudičevem kraljestvu.

A je takšna razlaga malo verjetna. Verjetneje je, da so mu ob predlogu za darilo razlagali o Nikolaju Romanovu, vladarju in svetniku, ki je vojaško v prvi svetovni vojni podpiral Srbe in jim sporočal, da bo po koncu vojne Srbija ozemeljsko večja, kot je kadarkoli bila. Spomladi leta 1915 je bil v Rusiji na posebnem obisku srbski diplomat Aleksandar Belić. Sprejel ga je takratni zunanji minister Sergej Sazonov in mu prenesel vladarjev pozdrav, da je Nikolaj Romanov najprej Rus, toda naj bodo v Beogradu prepričani, da je takoj zatem tudi Srb in da so mu najdražji interesi srbskega naroda.Balkan je bil vedno prostor, kjer se je Rusija lahko potrjevala kot velika sila. In Dodik se je odločil, da bo Lavrovu podaril ikono svetega Nikolaja. Tistega dne je bil vznesen. Bil je prepričan, da je možno sodelovati samo z Rusijo, glavnim in edinim partnerjem in zaveznikom, ter da se bo prav on o tem pogovoril z Lavrovom. Naslednji dan, v torek 15. decembra, je ikono svetega Nikolaja tudi predal ruskemu zunanjemu ministru. Dogodek so še posebej natančno dokumentirali Dodikovi najožji sodelavci. Zelo jasno so posneli tudi ikonino hrbtišče z vidnim žigom službe za varstvo kulturne dediščine Republike Ukrajine. Pokazalo se je, da očitno ne povsem naključno.

Politična afera je bila pripravljena. Ikona je bila okoli leta 2014 odtujena ali ukradena v Lugansku in je del ukrajinske kulturne zakladnice. Nekako v času, med odtujitvijo ikone in njeno predajo Lavrovu, je potekalo sojenje Gavrilu Steviću, ki se je kot prostovoljec paravojaške organizacije Jovan Šević boril na območju Luganska, Rostova in Dombasa, proti zakonitim enotam ukrajinske policije in vojske. Nekaj ur po velikem Dodikovem slavju in proslavljanju z Lavrovom ter sporočilu, da se bo tudi proti covidu-19 cepil samo z rusko vakcino, se je vse spremenilo. Najprej sta druga dva člana bosansko-hercegovskega predsedstva, Željko Komšić in Šefik Džaferović, sporočila, da se uradnega sestanka z ruskim zunanjim ministrom ne bosta udeležila, nato so prišli ukrajinski protesti zaradi ukradene ikone in kmalu zatem sporočilo ruskega zunanjega ministrstva, da bo darilo, ikono svetega Nikolaja, vrnilo Dodikovemu uradu.

Dodik je lahko samo še začudeno gledal in od težav, ki si jih ni znal razložiti, zbolel. Z nadležnim vprašanjem, zakaj ga ni prav nihče od vpletenih opozoril na nevarno darilo. Kako je odtujena ikona prišla v Dodikov državni trezor, bo pokazala kriminalistična preiskava Interpola. Političen del vprašanja pa ostaja odprt. Vendar brez odgovora nanj ne moremo oceniti, ali je šlo zgolj za sosledje nesrečnih naključij ali za začetek odstranjevanja Milorada Dodika in njegove politike.

Včeraj je slovesno prisegel novi ameriški predsednik Joe Biden. Z njim se kot ena izmed tem ameriške zunanje politike v Belo hišo vrača tudi Balkan. Biden pozna razmere v regiji. Vedno znova velja brati ali si ogledati njegov nastop v ameriškem senatu, ko je poročal predvsem o Bosni. Toda še bolj zanimiv je bil njegov nastop lanskega decembra, ob 25. obletnici podpisa Daytonskega sporazuma. Bidenovo sporočilo je bilo, da je delo na prosperiteti pravičnosti, sprave in funkcionalne multietnične Bosne in Hercegovine nedokončano. Saj da smo prevečkrat zgolj samo opazovali, kako nacionalizem premaguje državni interes, bogatenje posameznikov pa potrebne reforme v korist večine. Zato bo potrebno ponovno sprejeti zavezo za “težke, toda nujne korake pri izgradnji popolnoma funkcionalne BiH za vse njene državljane”, ki jih bodo ZDA usklajevale in uskladile z EU. Kakšna bo operativna vsebina takšne zaveze, Biden ni govoril, toda lahko jo poskušamo najti.

Ko Agencija za strateške študije, ki jo vodim, pripravlja aktualne ocene o vplivu mednarodnih razmer na posamične poslovne odločitve tujih vlagateljev ali lastnikov kapitala v regiji, poiščemo tudi mnenja velikih “think thank” organizacij, ki lahko svoje ocene pošljejo neposredno na mize predsednikov držav ali vlad. Daniel Serwer in Janusz Bugajski bosta imela z svojimi analizami vpliv na oblikovanje nove ameriške politike na Balkanu. Serwerjeve ocene o Bosni časovno sovpadajo z Bidenovim govorom ob daytonski obletnici. Pravzaprav bi lahko rekli, da jih je Milorad Dodik, ko se je odločal o darilu Lavrovu, popolnoma spregledal. Ali pa jih ni razumel. Serwer opredeli, kaj je vzrok nestabilnosti Bosne in Hercegovine. Najprej rastoče politično sodelovanje med srbskimi in hrvaškimi nacionalisti, potem Dodikove občasne grožnje z odcepitvijo Republike Srbske, pri čemer ve, da tudi Srbija ne bi priznala takšne neodvisne države, nato pripravljenost srbskih oblasti pri podpori prosrbskega sentimenta, ter ne povsem na koncu, stalno rusko oboroževanje policije Republike Srbske, ki nima več nikakršne povezave z borbo proti organiziranemu kriminalu. Zato Bosna ne more postati funkcionalna evropska država brez spremembe daytonske ustave, saj arhitektura delitve države na entitete, kantone in občine omogoča blokiranje katerekoli reformske pobude.

Pomeni, da bi lahko težki, a potrebni koraki, o katerih je govoril Biden, pomenili tudi centralizacijo oblasti, ki bi prevzela vse pristojnosti v zunanji politiki, vključno s trgovino in carinami, monetarno in fiskalno politiko in obrambo. Moč entitet bi bilo ob tem potrebno radikalno zmanjšati, kantone razpustiti, občine pa usposobiti, da bodo zanesljiv servis uslug, ki jih potrebujejo državljani. Znotraj takšne usklajene politike EU in ZDA seveda za Dodika ni več prostora. Morda so to razbrali tudi njegovi sodelavci in podporniki ter mu predlagali, naj Lavrovu podari ikono svetega Nikolaja.

Komentar je bil objavljen v Primorskih novicah 22. januarja 2021.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s