Tik pred začetkom novoletnega praznovanja jih je povabil k sebi domov, da bi spet okusil ugodje druženja, da bi občutil, kako je bilo, ko še niso bili tekmeci, da bi povrnil izginuli čas. A to ni bil edini razlog. Drugi je bil bolj oseben, zakrit z vsemi čarovnijami, ki jih je poznal, ter povsem njegov. Bilo ga je strah, da bo izginil. Vedel je, da mu je dovoljeno prav vse, saj je bil del njih štirih, ki so lahko določali ne samo, kako bo urejena država, temveč tudi odrejali usode posameznikov, imeli moč menjati veselje z žalostjo in življenje s smrtjo.
Prepovedan je bil zgolj in samo dvom o nezmotljivosti vodje. In prav ta misel ga je vse bolj obremenjevala. Vedel je, da svoje zadržanosti in izginulega navdušenja ne more več skriti. Tudi zato z ženo v stanovanju nista več govorila glasno in tudi v postelji nista več želela šepetati, stene stanovanja so namreč dobile oči in ušesa. Takrat je že začel objavljati svoje misli. Ob izidu njegovih tekstov so se že zvečer pred glavno mestno tiskarno vile kolone tistih, ki so hoteli kupiti časopis in brati, kaj je tokrat napisal. Njegovo pisanje je bilo drugačno od vsega, kar se je dalo brati do takrat. Pisal je o demokraciji, svobodi, lahko bi celo rekli, da je pripovedoval o sreči, predvsem pa o vsem, o čemer takrat ni bilo dovoljeno pisati.
Toda tistega prednovoletnega večera so se njegove skrbi umirile. Vabilu na večerjo so se odzvali vsi, Josip Broz Tito, predsednik države, Aleksander Ranković, notranji minister in šef tajnih služb, ter Edvard Kardelj, državni ideolog. Gostitelju Milovanu Đilasu, ki je vodil najvplivnejše državne službe, ki so bedele nad resnico, je odleglo. Zdelo se mu je, da so zamere zaradi njegovega pisanja mimo, da mu je odpuščeno. Ali morda celo ocenjeno, da ima prav, da se mora država otresti hladnega ruskega objema in deliti usodo zahodnega sveta.
Da je čas za demokratične reforme. Obenem je bil prav tiste dni, konec decembra leta 1953, soglasno izbran za predsednika jugoslovanske skupščine, formalno na drugi položaj v državi. In res so se tistega večera vsi štirje ponovno veselili, tako kot so se znali v onih vojnih pogumnih partizanskih časih, ko so bili prijatelji, ki so znali skupaj odločati, kako premagati sovražne vojske, ki so si delile državo. Toda Đilas je prezrl, da se je tistega prednovoletnega večera zgolj ustavil čas in da zato tudi tisto, kar se bo zgodilo jutri, še ni moglo biti izgovorjeno. Bil je prav tisti vmesni čas, o katerem so v petnajstem stoletju poročali prevajalci perzijskega v bizantinski koledar, kot o svojevrstnem skritem dnevu leta, dnevu, ki ga ni. Ko so po večerji odpeljali Tita, Rankovića in Kardelja, je bil Đilas vesel. Tudi zato, ker je vedel, da bodo prav vsi, ki to morajo vedeti, in vsi, ki znajo v Beogradu poslušati, vedeli, da so bili njegovi gostje. Morda je pri tem celo potisnil v pozabo, kako so le nekaj let prej družno obsodili pisatelja Branka Čopića zaradi njegove satire o luksuznih počitnicah dveh visokih državnih funkcionarjev. Ko je Tito ocenil, da gre za napad na državo in revolucijo, toda takoj tudi dodal, da Čopića, partizana in uglednega pisatelja, ne bodo zaprli. Čopić je ta del, da ga ne bodo spravili za zapahe, izrezal iz časopisa in prilepil na vhodna vrata svojega stanovanja kot zadnje opozorilo preveč zagretim agentom. Đilas je tistega večera odšel spat pomirjen.
Potem je prišlo novo jutro. Četrtega januarja 1954 sta Đilas in njegova žena odšla v kino. Morda naključno, morda tudi ne, sta izbrala film Orsona Wellesa, Državljan Kane. Pripoved o moči medijev, o moči, ki jo je Đilas poznal. Nekje med predstavo so k Đilasu pristopili agentje državne varnosti, ga pozvali, naj jih spremlja, saj da ga pričakujejo na nujnem sestanku. Odpeljali so ga v državno vilo na Užiški ulici, kjer sta mu Kardelj in Ranković sporočila, da je Tito besen, ker je ocenil, da so Đilasovi članki glavni vir dvomov, ki se hitro širijo med ljudmi. Dva dni pozneje je izšel nov Đilasov tekst, Anatomija neke morale, ki je postal tema negodovanja žena najvišjih državnih funkcionarjev. Črnogorski general Peko Dapčević je med snemanjem enega od povojnih filmov spoznal mlado igralko Mileno Vrsjakovo in se z njo tudi poročil. Vrsjakovo so kot opomin, da se partizanski generali pač ne morejo poročati z mladimi dekleti, žene drugih visokih državnih funkcionarjev ignorirale. In prav o tem je Đilas napisal neke vrste gloso. Ter potrdil svojo obsodbo. Samo nekaj dni pozneje je bilo objavljeno sporočilo državnega vodstva, da so teksti Milovana Đilasa zgolj njegova razmišljanja in v popolnem nasprotju z mišljenjem vodstva države. Obtožili so ga izdaje in poskusa državnega udara.
Vse bi ostalo le del spomina, če se ne bi pred dnevi ponovilo.
Predsednik Srbije je 31. decembra 2020 v svoji novoletni poslanici, s katero je kazal na uspehe srbskih oblasti, povedal tudi, da ima dokaze, da mu prisluškujejo. To sicer ni prva takšna Vučićeva objava, zato bi vse bilo že znano, če ne bi tokrat dodal, da gre za direkten poskus državnega udara. Vučić je seveda spreten politik, ki ve, da predvsem srbsko gospodarstvo čaka težko leto. Zaradi odloženega in tekočega poplačila davčnih obveznosti, plačila začasno zamrznjenih kreditov, zmanjšane kupne moči prebivalstva ter pričakovanih novih odpuščanj in socialnih napetosti. In tudi ve, da država nima več prostora za resne intervencije. Da to lahko postanejo prave razmere za dvom, ki se začne hitro in neustavljivo širiti. Tudi dvom o vladarju, ki si je podredil vlado in parlament ter izničil pomen delujočih državnih institucij. Zato velja občasno vnaprej, tako na zalogo odkriti, da je vladar znova ogrožen. In čakati, kako se bodo odzvali najožji sodelavci, ministri in poslanci.
Sovražnik nikoli ne spi.
Borut Šuklje 