Dvorec Zemono v Vipavski dolini je imel tistega večera veliko obiskovalcev. Tako kot že velikokrat pred tem in še večkrat kasneje. Toda tistega večera je večina gostov prišla z nalogo posneti in zapisati prav vse, kar se bo slišalo, in si zapomniti tudi vse podrobnosti, ki bi jih običajen poslušalec spregledal ali zanemaril. Kdo se je s kom družil, pogovarjal, komentiral, ali se je kdo nenavadno vedel ali se celo veselil slišanega. Verjetno pa nikoli, ne pred tem niti kasneje, ni bilo na Zemonu toliko agentov, vohunov in diplomatov s posebnimi nalogami kot prav tisti večer, v torek, 24. januarja 1989.
Akademik Ciril Zlobec je v zgodnjem dopoldnevu tistega dne kot običajno prišel v svoj kabinet. Nikoli ga nisem klical Čiro, kot so mu pravili njegovi pesniški sopotnik, bil sem premlad za takšno intimnost. Sam sem vodil Svet za kulturo Republike Slovenije in Ciril je bil moj šef. Kot vrhunski vojskovodja je znal iskati pravo mero. Saj je bil pesnik, ki je moral pokoriti posamične besede, da bi v verzu razkrile vso svojo drugačnost. Zato je bil dober politik in dober učitelj. Kot vsakič, me je tudi tisto dopoldne poklicala ena izmed njegovih gospa s sporočilom, da me Zlobec pričakuje. Na mizi za sestanke je imel bel list papirja, popisan z vrsto alinej, ne vprašanj, bolj zabeležk namenjenih pogovoru. Prav on je tistega januarskega večera na Zemonu, v sklopu tako imenovanih Zlobčevih večerov, gostil Dobrico Ćosića, srbskega pisatelja, državnega ideologa ali očeta naroda, kot so ga imenovali.
V svojih dnevniških zabeležkah Ćosić piše, da o Slovencih ve prav vse. Da je njihovo antijugoslovanstvo, sebičnost in težnje po odcepitvi iz Jugoslaviji razumel že leta 1961 v polemiki, ki jo je imel o mednacionalnih odnosih v Jugoslaviji s profesorjem primerjalne književnosti in svetovne literature, partizanom in povojnim disidentom dr. Dušanom Pirjevcem. V tej polemiki prav nič ni bilo slučajno. Začela se je ob praznovanju 20. obletnice revolucije in vstaje, ponovnem približevanju Josipa Broza Tita ruskemu postalinističnemu režimu, novi krepitvi moči tajne in vojaške policije ter vnovičnem oženju prostora človekove svobode. Ćosićeva teza je bila, da v medrepubliških odnosih prevladuje nevarna pasivnost, ki se jo da odpraviti samo z radikalnim orodjem, odpravo republik in poenotenjem Jugoslavije. Vse, kar ima nacionalno oznako da je zato retrogradno in zaviralno pri graditvi novega socialističnega jugoslovanstva. Pirjevec mu je odgovarjal, da imamo pravico živeti v demokratični družbi, ki sprejema in spoštuje razlike, o naciji kot konstitutivnem delu svobodnih posameznikov in popolni enakopravnosti republik kot pogoju obstoja Jugoslavije.
Dopoldanski pogovor tistega dne, ko se je Zlobec pripravljal na razpravo s Ćosićem, sva začela z Edvardom Kocbekom. Z njegovo novelo Črna orhideja in spraševanjem o etičnem, moralnem, človeškem vprašanju obračunov in likvidacij znotraj partizanskega gibanja. Z vprašanji, podobnimi kot v Ćosićevem romanu Daleč je sonce. In nadaljevala z veliko literarno sliko, iz Ćosićevega opusa Čas smrti, o umiku srbske vojske iz Srbije prek Albanije in njihovi kasnejši zmagovalni vrniti preko Soluna. Mislim na prizor, v katerem groze, bolečine in trpljenja noče biti konec. Ko je prav vsaka črka, vsak napisan stavek nov udarec, ki te zbije na kolena, a ti obenem ne dopusti odrešitve, saj bi se vse nadaljevalo tudi, če bi odložil knjigo. V svetovni literaturi ni tako grozljivega pričevanja, kot ga riše Ćosić o poboju tisočev konj srbskih vojakov, ki jih zavezniki nočejo vzeti na ladje proti Krfu in jih je bilo zato potrebno ubiti. Z Zlobcem sva govorila o Ćosićevi novi paradigmi, ki je postajala državno geslo, o Srbih, ki zmagujejo v vojnah in nato izgubljajo v miru.
Dobrica Ćosić je v osemdesetih letih razmeroma pogosto prihajal v Slovenijo. Tudi zaradi pregledov v ljubljanskem kliničnem centru pri prof. Vinku Dolencu. 14. novembra 1985 pa ni prišel sam, spremljala sta ga filozofa Ljuba Tadić, oče kasnejšega srbskega predsednika Borisa Tadića, in Mihajlo Marković. V ljubljanski restavraciji Mrak se je začel pogovor o usodi Jugoslavije. Niko Grafenauer, Taras Kermauner, France Bučar, Tine Hribar, Spomenka Hribar, Ivo Urbančič, Marjan Rožanc, verjetno tudi Dimitrij Rupel, so gostom pojasnjevali pravico do slovenske samostojnosti, srbski sogovorniki pa gostiteljem načrte demokratizirane in reformirane Jugoslavije. Toda za vsa ta vprašanja je bilo že prepozno. Ostalo je le ključno, ali se lahko Jugoslavija razide brez vojne. Podobno je bilo ob ponovnem Ćosićevem prihodu v Ljubljano, tretjega oktobra 1988, ki ga je Urbančič že označil kot nepotrebnega. Ćosić je namreč le nekaj mesecev pred tem, konec marca 1988, v Beogradu govoril o potrebnih ustavnih spremembah. To je bil čas, ko je Slobodan Milošević že gradil svoj kult novega srbskega vodje, ki bo ponovno združil vsa srbska ozemlja v enovito državo. K temu je Ćosić dodal, da je potrebno ponovno preveriti politično voljo državljanov in narodov Jugoslavije o življenju v skupni državi. V državi, kjer je posameznik temeljni politični subjekt. Kar je pomenilo uveljavitev načela en človek en glas. Izid takšnega preverjanja je bil seveda vnaprej določljiv.
Tudi zato in zaradi istočasnega Ćosićevega približevanja Miloševiću, ki je za svoj popoln politični uspeh potreboval njegovo soglasje, je bil januarski večer na dvorcu Zemono tako pozorno spremljan. Toda danes, ob 30. obletnici plebiscita za samostojno Slovenijo, še vedno ostaja odprto vprašanje, zakaj koalicija Demos, zmagovalka parlamentarnih volitev leta 1990, ni zmogla oblikovati predloga o plebiscitu, edinem mednarodno priznanem instrumentu volje državljanov. Saj je nedvoumno, da je imelo intelektualno jedro Demosa načrt pravice do samostojne Slovenije pripravljen že vsaj v sredini osemdesetih let. In leta 1990 se je mudilo. Vrata zgodovine so se za hipec ponovno razprla.
Evropa se je po padcu Berlinskega zidu oblikovala na novo. Jugoslovanske vojne so se z vso srhljivostjo bližale. In v tem času so v zmagovalni koaliciji Demos znova obujali nekakšne vmesne rešitve in za nikogar zavezujoče akte o samostojnosti Slovenije. Idejo o plebiscitu smo zato morali politično in zakonsko oblikovati v majhni sredinski stranki socialistov in jo uvrstiti na dnevni red zasedanja slovenskega parlamenta. Najprej 28. septembra 1990, ko smo politično opredelili principe gospodarske, politične, monetarne, vojaške in zunanje politične samostojnosti Slovenije. Ostali smo popolnoma preslišani in označeni kot prenagljenci. In nato s predlogom za plebiscit, ki pa seveda ni dobil podpore. Ostali smo sami. Koalicija Demos je potrebovala še nekaj časa, da je posvojila našo pobudo. Takrat razen naše politične in parlamentarne iniciative niso imeli v rokah nič drugega.
Komentar je bil objavljen v Primorskih novicah 24. decembra 2020.
Borut Šuklje 