V prvih dneh novembra, ob koncu tedna, ko smo se spominjali svojih preminulih, njihovih navad, želja in tistih njihovih posebnosti, ki jih ohranjajo žive v našem spominu, je izšla knjiga. Nenavadna knjiga avtorja Miroslava Akmadže o Franju Kuhariću, v kateri so zbrane kardinalove zabeležke in dokumenti o njegovem uporu proti Franju Tuđmanu. Objavljeni so bili dokumenti o odločitvah, ki so spreminjale zgodovino prostora, o predsednikovem vzhodnem grehu, ki mu ga je ob njegovi smrti Kuharić kot božji odposlanec na zemlji tudi odpustil.
Zato moram začeti v času, ko je bil umrli predsednik še živ in prepričan, da opravlja zgodovinsko nalogo oblikovanja nove države. Da, prav zato lahko odloča tako o najintimnejših vprašanjih človeškega življenja kot o velikih odločitvah, o vojni ali miru.
Najprej je bilo pismo, ki je usodno povezalo kardinala Kuharića, ki je na pogrebni slovesnosti predsednika imel govor, Mateja Bobana, pisca pisma, namenjenega kardinalu, predsednika samooklicane države Herceg-Bosne, ter predsednika Hrvaške, Tuđmana. S tem pismom se začne srhljiva zgodba o uporabi vojne kot orodja za doseganje političnih ciljev. Pismo, o katerem pišem, so kardinalu Kuhariću prinesli 27. maja 1993. Napisano je bilo kot odgovor na njegov poziv, naj Tuđmanova oblast konča spopade v Bosni in Hercegovini, zato je bilo za naslovnika sestavljeno prav ponižujoče. Kardinala, ki je s svojimi zahtevami po pravici do enakopravnosti verujočih državljanov ter nenehnim spominjanjem oblasti na kršenje človeških in državljanskih pravic vernikov preživel tudi najtežja obdobja jugoslovanskega političnega vračanja v stalinizem, je takšno pismo, napisano v novi hrvaški državi, moralo prizadeti. Kuharić je leta 1993 imel pogum in je protestiral proti politiki etničnega čiščenja v Bosni in Hercegovini, proti rušenju sakralnih objektov tistih, ki so bili drugačne vere, vzpostavljanju kazenskih taborišč za tiste drugačne nacionalnosti ter proti storjenim vojnim zločinom. Tuđmana je opozoril na strahotne posledice njegove politike v Bosni. Boban, Tuđmanov vojak, mu je zato odgovoril, naj če že noče pomagati, neha škoditi velikemu projektu. Saj da je Bosna samo tam, kjer je bila prelita hrvaška kri, in samo tam, kjer so posejane hrvaške kosti. Da mora zato tudi njemu, Kuhariću, postati vidno vsaj tisto, kar vidijo slepi, da je Bosna lahko zgolj Hrvaška. Boban je ponavljal besede svojega političnega vzornika. In kardinal je vedel, da odgovor ni bil napisan brez predsednikovega soglasja.
Tudi Tuđman je bil prepričan, da Kuharić ne razume njegovega poslanstva. Kardinal je pisal svoj osebni dnevnik. Ko je Tuđman prevzel oblast, je prevzel tudi ustaljene načine spremljanja posameznikov, ki dvomijo. Kardinal je bil v starem komunističnem režimu spremljan in njegovi delovni prostori so bili ozvočeni. Ali je Tuđman to prakso nadaljeval, ne vem, toda vsekakor je kmalu izvedel, da je Kuharić v zabeležki, označeni z datumom, 8. junij 1991, napisal, da je Tuđman prepričan, da se vsi problemi jugoslovanske krize lomijo v Bosni. Da se je župniku Gabrijelu Jurišiću zaupal eden izmed predsednikovih svetovalcev ter mu povedal, da se sestajajo z odposlanci srbskega predsednika Slobodana Miloševića in pogajajo o razdelitvi Bosne in Hercegovine. Prav tako je bil tudi obveščen tudi, da ga je Hrvoje Kačić, predsednik zunanjepolitičnega odbora hrvaškega parlamenta, v zasebnem in zaupnem pogovoru obtožil, da želi z Miloševićem deliti Bosno, in dodal, da je Kuharić edini, ki ga lahko prepriča, naj se ustavi.
Na novoletnem sprejemu, 6. januarja 1992, je Tuđman govoril s Pavaom Žanićem, Franjem Komarico in Vinkom Puljićem, katoliškimi škofi v Bosni in Hercegovini. Da je delitev Bosne zgodovinska nujnost. Kardinal je februarja 1994 spet zapisal, da je ekstremna politika hrvaške države pripeljala do uničenja Hrvatov v Bosni in Hercegovini, da je samooklicana Herceg-Bosna zgolj imitacija podobne srbske države v BiH, da pa Tuđman ostaja prepričan, da je njegova politika v BiH najboljša. Vključno z možnim načrtom o preselitvi vseh Hrvatov iz Bosanske Posavine in Banjaluke v Kninsko krajino ter s selitvijo podobnega števila Srbov iz Hrvaške v srbski del Bosne in Hercegovine.
Kardinal ni mogel razumeti Tuđmana. Prav takrat je osamljenega predsednika poiskal novi poslušalec – srbski predsednik Slobodan Milošević. Začela sta se sestajati in razumela, da je vojna lahko orodje za dokončno rešitev jugoslovanskega vprašanja. Milošević je pokazal razumevanje za Tuđmanovo razlago o naravnih in zgodovinskih mejah nove hrvaške države. Tuđman je prvič dobil sogovornika, ki je želel poslušati o krivicah, ki so bile storjene Hrvaški. O Sremu v Vojvodini in črnogorskem zalivu Boka Kotorska, ki bi morala pripadati Hrvaški po zgodovinskem pravu. Pa o hrvaških ozemljih v Bosni in hrvaškem delu Bačke s Subotico, ki bi jim morali pripasti po naravnem pravu. Dobil je poslušalca, ki se je strinjal, naj se to odtujeno ozemlje združi v novi hrvaški državi. Zato sta se lahko dogovorila o medsebojni razdelitvi Bosne in Hercegovine ter velikih selitvah prebivalstva. Za tako velik načrt sta potrebovala vojno.
Franjo Tuđman je umrl 10. decembra 1999. Želeli so mu pripraviti veliko slovo, prav takšno kot prvemu predsedniku ob njegovem dokončnem odhodu pristoji. Na poslovilnem obredu je maševal kardinal Kuharić in povedal, da je pokojnik odšel s tega sveta maziljen z vsemi zakramenti. Prav takrat sem vedel, da mu je oprostil.
V času, ko za spreminjanje zgodovine niso več potrebna stoletja, ko je dovolj, da trdiš, da je vse, kar ne želiš, da se je zgodilo, zgolj izmišljotina političnih nasprotnikov, ostanejo le dokumenti, ki se jih ne da izbrisati. In mrtvi, pregnani, obsojeni, mučeni, ljudje, oropani človeškega dostojanstva, kot spomin na druženja Miloševića in Tuđmana.
Borut Šuklje 