Mož, ki je dan za dnem hodil na sinov grob

Prav z ničemer ni izstopal ali bil drugačen. Ime mu je bilo Nikola Kaluđerović. Živel je, kot je bilo v njegovi sredini samoumevno in pričakovano. Tako se je tudi poročil, si vsako jutro skrbno pristrigel brke in pozdravil sosede na ulicah Cetinja. Njegovo življenje je bilo izpolnjeno, ko mu je žena rodila sina, prvorojenca Željka. Potem pa se je vse spremenilo in svet je postal neprepoznaven in zato tudi nerazumljiv.

Kasno zvečer ali celo zjutraj je Nikola Kaluđerović izvedel, da so mu v gostilniškem prepiru ustrelili sina Željka. Uboja sta bila osumljena Rade Grdinić in njegov mlajši brat Rajko. In tistega jutra je vedel, da se bo prav vse, kar se bo v naslednjih mesecih zgodilo, tudi moralo zgoditi. Oko za oko. Bilo je poleti leta 1987, ko je govoril svoji ženi, da nikoli več ne bo mogel iti po mestni ulici in se odpraviti na sinov grob, če se ne bo maščeval za njegovo smrt. Da bo ostal zgolj manjvreden in preplašen človek. Takrat se je začel pripravljati.

Ismail Kadare, albanski pisatelj, je znal prav takšen čas pričakovanja na maščevanje tudi opisati. Kot bližanje območju senc, tistemu delu sveta, kjer pravila smrti vladajo nad pravili življenja in kjer je pečat smrti enak za tiste, ki smrt iščejo, in tiste, ki jih smrt išče. Nikola uglednega pisca verjetno ni bral, a je vedel – in tudi o tem je pravil ženi -, da ne bo mogel oprostiti, a da tudi ubiti ne bo prav lahko. Da sprava ni možna. Vsaj takšna, kot jo poznajo zgodovinopisje in balkanski miti, ne. Ko so po veliki bitki na Kosovem polju najmlajšo hčer srbskega kneza Lazarja Hrebeljanovića, staro zgolj šestnajst let, poročili s turškim sultanom Bajazitom. Leta 1391 naj bi mlado princeso Olivero iz rojstnega Kruševca na pot v Adrianapolis, evropsko vojaško prestolnico Turkov, spremljal njen brat Stefan. Pripovedi govore, da ju je srbski narod spremljal in pot pred njo zasipal s cvetjem. Da so Srbi žalovali, saj je bila njena pot ena sama molitev, darovanje in žrtvovanje. Toda obenem pomemben del iskanja nove politične, družbene in varnostne stabilnosti po koncu kosovske bitke.

Ne, tega Nikola Kaluđerović res ni mogel niti vedeti in še manj razumeti. Tudi zato ne, ker se je prav v času, ko se je odločil maščevati za sinovo smrt, konec osemdesetih let, neposredno pred začetkom novih jugoslovanskih vojn, zgodil prelom v razvoju mita o bitki na Kosovu, ko ni bila več pomembna poroka in sprava, temveč zgolj neizprosno in krvavo maščevanje. Ampak tudi to se Nikole ni več dotikalo. V njem je bila zgolj nepremagljiva žalost, ki jo je lahko malce in občasno utišala odločitev, da bo ubil krivca.

Ko sem se o maščevanju in fajdi učil pri dr. Darku Darovcu, mi je profesor predaval tudi o zgodnjem nedeljskem dopoldnevu 6. junija 1686. O dnevu, ko sta se pred Pretorsko palačo na osrednjem trgu mesta Koper slišala dva strela. Večina njih, ki so postopali po trgu ali ga zgolj naključno prečkali, je bila prepričana, da je nekdo ustrelil goloba. Šele nato so videli, da na tleh leži dr. Giuliano del Bello in da je očitno ustreljen. Ubil ga je markiz Leandro Gravisi in se mu tako maščeval za uboj nečaka. Gravisi je po smrtonosnih strelih le še pomahal kapetanu Paulazziju, češ naj pogleda umorjenega, ter nato mimo trga Brolo stekel v uličico gospodov Petronijev do izolskih vrat, vhoda v pristanišče, kjer ga je čakala pripravljena barka na šest vesel in dobro oborožena posadka. Mestni biriči ga niso mogli ujeti, saj jim je množica namerno preprečevala sledenje. Gravisi je pobegnil v Trst ter naslednji dan pisal beneškemu dožu, priznal popolno krivdo za uboj in pojasnil, da se del Bello za uboj nečaka ni niti opravičil niti družini ponudil denarne odškodnine. Da ga je moral prav zato, na istem mestu, kjer je bil ubit njegov nečak, ustreliti in se maščevati.

Prav tako kot se je poleti leta 1987 odločil Nikola. Moral sem čakati in iskati sinovega morilca, je kasneje pravil na sodišču in še kasneje svojemu so-zaporniku, igralcu Žarku Lauševiću. Laušević ga je lahko poslušal, saj je razumel, kaj pomeni usoda. Ločilo ju je le to, da je Kaluđerović ubil z namenom, Laušević pa zato, da je branil sebe in brata. In bil je tisti čas, tik pred začetkom vojn. Te so se za igralca začele že 31. maja 1990, ko je bilo najavljeno gostovanje Narodnega gledališča iz Zenice v Beogradu. Igrali naj bi predstavo Sveti Sava. Avtor teksta Siniša Kovačević je Svetega Savo prikazal kot človeka in Laušević ga je prav tako igral, kot junaka, raztrganega med človeškimi poželenji in strastmi. Začele so prihajati grožnje in zahteve, naj predstavo odpovedo. Da perverzneži ne bodo blatili srbskih svetinj.

Pa jo niso umaknili. Direktor beograjskega gledališča Jovan Čirilov je bil odločen, da je predstavo potrebno odigrati. Takoj po začetku, ko se je dvignila velika gledališka zavesa, so se pisci groženj oglasili z gledališke galerije. Vodil jih je Vojislav Šešelj. Vpili so zmerljivke in predvsem grozili. Kasneje predstave niso več igrali, saj so se igralci bali za svoja življenja. Še posebej Laušević, ki je zato tudi kupil pištolo. Konec julija 1993 so ga v Podgorici napadli. Bilo me je strah, je povedal, in sem se branil ter streljal. Nato je štiri leta preživel v zaporniški celici z Nikolo. Lahko je razumel prav vse njegove besede. Kaluđerović mu je pripovedoval o čakanju in iskanju. Kako je hodil brez cilja in kako so mu ljudje pravili, kje se brata, ki ju išče, skrivata. Očeta zaročenke starejšega je obiskal in ga prosil, naj prekine hčerkino zvezo, da ne bi po nesreči, ko bo streljal, ubil tudi nje. In kako je potem oče poskrbel, da so vsi vedeli, da ga je zapustila. Kaluđerović je bil takrat samo še maščevalec, ki išče svojo pravico. 21. januarja 1989 je izsledil mlajšega brata, Rajka Grdinića, in ga ustrelil. Se predal policiji in odšel v zapor, saj je policijo in sodnike treba spoštovati. In verjemi, je govoril Lauševiću, da tiste noči ni bilo srečnejšega človeka na svetu, kot sem bil jaz. Saj sem maščeval sina.

Žarka Lauševića so potem začasno izpustili iz zapora. Ko je stopil na prostost, je on postal tisti, ki ga bodo lovili. Pobegnil je v Ameriko. Decembra leta 2011 ga je srbski predsednik Boris Tadić pomilostil. Nikolo Kaluđerovića so kot vzornega kaznjenca po devetih letih prestane kazni oprostili. Potem je lahko znova vsak dan ob isti uri hodil na sinov grob. V ponedeljek, na začetku tega tedna, sem bral v enem izmed črnogorskih časopisov, da je umrl. Pokopali so ga v sredo, 14. oktobra 2020.

Komentar je bil objavljen v Primorskih novicah 16. oktobra 2020.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s