Pozabljeni psiček Papi

Angleški veleposlanik Ronald Campbell se je ustavil pred vhodom na glavni peron železniške postaje. Kljub naročilu, naj bo priča odhodu izgnanega vladarja, ni želel vzbuditi dvoma, da je prišel zgolj na svojevrsten poslovilni obisk. Popolno tišino sta ovijali le znan zvok parne lokomotive in pritajena živčnost oficirjev, ki so čakali, da se kompozicija končno odpelje. Toda nekaj se ni skladalo z veleposlanikovim pričakovanjem. Še preden je zagledal kneza Pavla Karađorđevića, ki je hodil ob svojem vagonu, kot da ne namerava oditi, je zaslišal droben otroški jok, ihtenje, ki ni ponehalo. Knez mu je, ko sta se rokovala, povedal, da je njegov odhod iz Beograda odvisen od pozabljenega Papija, hčerinega kužka, in da joka prav ona, mala Jelisaveta.

Tega kužka ni bilo v nobenem od načrtov odhoda. Campbell se je prestrašil svojega lastnega dvoma, ali ni pes samo izgovor za to, da knez ostane v Beogradu. Poznal je vsebino knezovega dogovora z letalskim generalom Dušanom Simovićem o takojšnjem odhodu iz države. Morda se mu je zdelo, da se želi Karađorđević tako maščevati generalu, a ne zato, ker je izvedel državni udar, ampak bolj zato, ker samo nekaj dni prej ni razumel generalove ocene, da vlada ne sme podpisati vojaškega pakta z Nemčijo. In da bi bilo še huje, Campbellu ni bilo jasno, kako naj v zaupnem telegramu, ki ga bo moral takoj poslati v London, pojasni, da je psiček Papi spremenil tok zgodovine in da se je knez v prvih urah 28. marca 1941 zato vrnil na Beli dvor. Še preden mu je uspelo odgnati neprijetna vprašanja, se je vse končalo. Gardisti so prinesli najdenega kužka, deklica je nehala jokati in vlak je lahko odpeljal proti Atenam, grški prestolnici.

V letih, ki so sledila, so prihajali novi vladarji in prav zadnjemu izmed njih so tudi omogočili miren odhod iz države. Čutil se je premočan, preveč priljubljen in tako popoln gospodar države, da je ponudbo o možnosti, da začne novo življenje, zavrnil. Ko je videl, da sta ostala z ženo sama in brez države, je bilo za sprejetje ponujenega prepozno. Ko 1. aprila 2001 zvonovi še niso oznanili prve jutranje ure, so Slobodana Miloševića prepeljali iz njegove predsedniške vile v beograjski okrožni zapor ter mu dodelili celico številka 1121. Vsak zaporniški dan se je še posebno veselil obiskov žene in jo potem, ko je prišla, ljubkoval in bil srečen. Klical jo je moja lepotica ali muca moja ali psiček moj in ona, Mira Marković, mu je odgovarjala z dragi in lepi moj. Žena je bila edina, ki mu je prinašala vesti iz zunanjega sveta, kot jih je bil vajen in jih je hotel poslušati.

Milošević je bil najmanj eno desetletje ne samo predsednik, temveč tudi krovni urednik novic, ki so jih objavljali najvplivnejši časopisi in državna televizija. Veliko tekstov so mu pred objavo poslali v branje in popravilo. Prav to mu je povzročalo, zdaj ko so ga zaprli, posebno težavo. Bil je nemočen, v besu je včasih raztrgal časopise, ki jih je dobival v celico, saj to, kar je lahko prebral, ni bila več resnica njegovega sveta. In potem mu je Mira Marković lahko znova pripovedovala o tistem, česar nova oblast ne dovoli napisati, o velikih protestih, ki se pripravljajo v njegovo podporo ali zahtevah za njegovo takojšnjo izpustitev.

Na dan svetega Vida, 28. junija 2001, na prav poseben dan obeleževanja velike bitke na Kosovem polju in tudi na dan, ko so v Sarajevu ubili prestolonaslednika Ferdinanda in njegovo ženo, so ga odpeljali v zapore mednarodnega sodišča za vojne zločine v Haagu. Milošević je vladal 12 let in njegov čas je bil večinoma čas vojn, korupcije, ubojev in kriminala. Vsi, ki so si drznili ugovarjati njegovi in predvsem ženini realnosti, so morali oditi ali pa so jih na različne načine za vedno odstranili. Zato se je leta 2000 tudi nenadoma odločil, da bo spremenil ustavo in razpisal nove izredne volitve predsednika države. Prepričan je bil, da bo absolutni zmagovalec in da bo lahko vladal še najmanj dodatnih deset let.

A kljub vsem prevaram je 24. septembra leta 2000 volitve izgubil.

Najprej so želeli objaviti, da je zmagal, potem so njegovi sporočali, da bo nujen drugi volilni krog, na koncu so nameravali uvesti izredne razmere in državo spet zapreti. Sledila je zahteva opozicije, naj oblast preda. Z ženo sta se smejala. Sledil je skoraj neopazen nastop predsednika ustavnega sodišča, ki je sprožil ves človeški bes in nasprotovanje. V noči s 4. na 5. oktober leta 2000 je za neko madžarsko radijsko postajo povedal, da je ustavno sodišče razveljavilo dele zakona o volitvah predsednika države in da so volitve zato neveljavne. Istega dne so Beograd zavzeli protestniki. Milošević je bil prepričan, da jih bodo specialne policijske enote razgnale. Ni mogel razumeti, da so njegovi pozivi ostajali brez odgovora.

Policija je bila tako kot vse, ki si jih želi popolnoma podrediti vladajoča politika, v razsulu. Ostala mu je vojska. Poklical je generala Nebojšo Pavkovića, ki mu je obljubil, da bo na ulice poslal tanke in očistil Beograd. Toda bilo je prepozno, saj visoki oficirji niso želeli nove vojne, in tudi pogovarjati so se že začeli z vodji opozicije. Zadnji, ki ga je klical, je bil komandant zelo dobro opremljenih in izurjenih specialnih enot Milorad Ulemek – Legija. Naročil mu je, naj potolče vse, ki protestirajo. A ni vedel, da se je komandant že dogovoril z novo oblastjo, saj mu slabih vesti niso smeli nositi. In povsem na koncu ga je zapustil in pobegnil tudi njegov dolgoletni osebni vodja varnosti generalmajor Senta Milenković. Potem je bilo konec.

In če ne bi našli Papija, sem skoraj šestdeset let pozneje spraševal princeso Jelisaveto? Bi to spremenilo tok jugoslovanske zgodovine? Nato sva, tako kot tolikokrat, govorila o vsem mogočem.

Miloševića sem zadnjič srečal in z njim govoril leta 1989. Ko se je že začel nevaren in nepredvidljiv čas. In ko je imel strahotno moč. V Beograd.

Komentar je bil objavljen v časniku Delo 8. oktobra 2020.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s