Ko je ostal le mrtev in bel, je tudi umolknil

Ko so ga preselili v to, zanj neznano mesto, se je veselil, da bo lahko odhajal zgodaj spat. In da se bo morda, tako kot nekoč, hitro in neopazno umaknil v miren sen, še preden bi utegnil pomisliti, da bo zdaj zdaj zaspal. Da bo vse popolnoma drugače, kot je bilo doma, saj bo spomin na mučenja in uboje, ki ga je tako neusmiljeno težil, v tujem mestu morda tudi bolj usmiljen. Pred meseci, vsekakor pred tem prihodom v tuji kraj, se je odločil, da bo začel govoriti.

Ni povsem jasno, ali ga je našel tožilec Maurizio Salustro ali je on sam poiskal tožilca, kar pa tudi ni najpomembnejše. Njegovo pričanje je bilo obsežno. Salustru je pripovedoval o kazenskem taborišču Klečka, kraju blizu kosovskega glavnega mesta, ki so ga leta 1999 postavili poveljniki osvobodilne vojske Kosova (OVK), da bi laže, hitreje in učinkoviteje obračunali z neposlušnimi in vsemi drugačnimi. Tožilec je bil zaradi natančnosti opisov posamičnih dogodkov v taborišču presenečen, človeško pretresen in morda je že takrat vedel, da njegov pogovor s pričo ne bo mogel ostati tajen. V Prištini se je takrat – tako kot se tudi danes – prav vse izvedelo. To mesto ne pozna skrivnosti, predvsem pa ne takrat, ko govoriš o komandantu taborišča Klečka Fatmirju Limaju, ki so ga tudi kasneje, ko je bil minister v vladi Kosova in vpliven poslanec, radi klicali in ga slavili z njegovim vojaškim imenom Jekleni.

Zato je evropska pisarna na Kosovu zaprosila nemške oblasti, naj zaščiteno pričo X, tako so jo imenovali, za nekaj tednov, do začetka sojenja, skrijejo. Nekoč slovito pristaniško mesto Duisburg v severnem Porenju se je morda prav zaradi svoje današnje enoličnosti zdelo dobra izbira. Tožilec Salustro je lahko pripravil obtožbo proti voditeljem OVK, s katero jih je obdolžil za uboje, mučenja ter ogrožanje osebne integritete in zdravja zaprtih srbskih in albanskih državljanov. Agim Zogaj, on je bil zaščitena priča X, se je preselil v Duisburg in tam naj bi, ob nadzoru nemške policije, počakal na začetek procesa proti Limaju in soobtoženim. Pa se je že ob selitvi zapletlo, saj očitno, kot se je pokazalo kasneje, ni bilo povsem jasno, ali ga morajo policisti varovati in pokrivati 24 ur ali zadoščajo le njihovi občasni obiski njegovega začasnega stanovanja. V torek, 27. septembra 2011, se je Zogaj, bil je že mrak, odpravil na sprehod proti enemu izmed mestnih parkov. Prav tam so ga naslednje jutro našli obešenega. Okrožno sodišče v Prištini, ki mu je predsedoval mednarodni sodnik Jonathan Wilford – Carroll, je pol leta kasneje, 2. maja 2012, objavilo, da so Limaj in soobtoženi bivši pripadniki OVK, oproščeni vseh obtožb za vojne zločine in zločine storjene v taborišču Klečka. Da niso bili spoznani za krive pretepanja, maltretiranja in ubojev zapornikov, med njimi tudi policista Nebojše Đurića, katerih posmrtne ostanke so preiskovalci našli v množični grobnici blizu taborišča. Sodišče je obtožnico zavrnilo zaradi ugotovljenih procesnih napak v preiskavi, s presojo vsebine pa se ni ukvarjalo. Predvsem pa glavna priča, Agim Zogaj, ni mogla več pričati. Saj mrtvi ne govorijo.

Ponovno se je pokazalo, da je utišanje prič učinkovito orodje. Prve dni marca leta 2005 je mednarodno sodišče v Haagu obtožilo nekdanjega kosovskega predsednika vlade in nekdanjega poveljnika OVK Ramusha Haradinaja za pregone in prisilna premeščanja ljudi, umore, posilstva, okrutna ravnanja, uničevanja premoženja in protizakonitega zapiranja posameznikov. 3. aprila 2007 je bil Haradinaj oproščen. Ključne priče zaradi ustrahovanja ali iz strahu za življenje niso želele več pričati oziroma so zanikale vse povedano v preiskavi. Zato je tožilstvo zahtevalo novo sojenje.

Konec avgusta leta 2011 se je proces ponovno začel. Tožilec Paul Rodgers je v svojem uvodnem govoru Haradinaja obtožil, da je pod njegovim poveljstvom OVK vzpostavila nadzor nad območjem na zahodu Kosova z odstranitvijo vseh tistih, ki so jih sumili, da sodelujejo s srbskimi silami ali pa da nezadostno podpirajo albansko vojsko. Rodgers je navajal, da so žrtve pretepali, mučili pa tudi pobijali ne glede na njihovo narodnost in veroizpoved. Konec novembra leta 2012 je bil Haradinaj ponovno oproščen vseh obtožb. V času sojenja so številne zaščitene priče, katerih identiteta je bila znana le sodišču, izginile, utihnile, umaknile svoja pričanja ali nenadoma spoznale, kako pomembna je dolžnost molčanja in podrejenosti komandantu. Kljub vsemu je Haradinaj 19. julija lani dobil nov poziv sodišča za vojne zločine, storjene na Kosovu. Tožilstvo ni želelo potrditi, ali je bil tudi gozdarski nadzornik Nazmi Rustemi njihova zaščitena priča. Saj da to ne more biti javna informacija. Dober teden pred katoliškim božičem leta 2019 so Rustemija našli ustreljenega pri jezeru Batovac blizu Prištine. 24. aprila letos je isto tožilstvo v Haagu vložilo obtožnico proti kosovskemu predsedniku Hashimu Thaciju zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti, storjenih konec devetdesetih let. Sodišče je dva meseca kasneje o tem obvestilo tudi javnost, saj je ocenilo, da bo to učinkovito orodje pred zaznanimi poizkusi oviranja dela tožilstva. Sodišče ima šest mesecev časa za odločitev o nadaljevanju procesa. Do petka, 23. oktobra 2020.

In verjetno se je prav zato moralo zgoditi. Veteranska organizacija vojakov OVK je sredi preteklega meseca, septembra, sporočila, da jim je bila na neznan način dostavljena zelo velika pošiljka. Da jim je neznana oseba posredovala množico strogo zaupnih dokumentov, odtujenih iz specialnega sodišča za vojne zločine OVK. Po tem sporočilu tudi ni mogla biti nikakršna skrivnost, kakšna je bila vsebina prejetega gradiva. Neznani pošiljatelj se je potrudil in vodstvu veteranske organizacije OVK priskrbel imena in priimke, natančne naslove, pa tudi imena družinskih članov vseh zaščitenih prič sodišča in tožilstva. Glede na obseg poslanega lahko predvidevamo, da so prejeli tudi njihova zaupna pričanja pred tožilci. V petek, 25. septembra, je evropska policija preiskala prostore veteranske organizacije v Prištini in zasegla dosjeje. Ocenili so, da so bili ukradeni ali na sodišču v Haagu ali v centrali EULEKSa v Prištini. Toda sporočilo vsem zaščitenim in ostalim morebitnim pričam je bilo že poslano. Molčite in spoštujte poglavarje. Saj je bolje biti tiho in živ kot molčati mrtev in bel.

Komentar je bil objavljen v Primorskih novicah 2. oktobra 2020.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s