Verjetno se ne bi nikoli srečala in še manj spoznala. Danes to niti ne bi bilo več mogoče. Pa ne zato, ker je bil prvi od njiju obsojen za najhujše zločine in ker je drugi mogoči zmagovalec novih ameriških volitev. Temveč zato, ker je obsojeni v torek, 15. septembra 2020, umrl. Toda družila ju je posebna bolečina, tista strahotna in vztrajna, ki kljub grožnjam ali molitvam noče oditi; tista, ki ne želi poslušati prošenj in še manj razlag o okoliščinah; ona, ki te nikoli povsem ne odreši.
To je bolečina, ki ne spoštuje nikogar in ne prizna pravice do trenutka pozabe. Te vrste bolečine ni strah. Momčilu Krajišniku je umrla soproga Milenka, Josephu Bidenu pa – dvajset let pred tem, leta 1972 – v tragični nesreči, ko so iskali božično drevesce, žena Neilia in hčerkica Naomi. A oba je ločila prav tako velika razlika. Krajišnik, tisti, ki je imel vedno več oblasti od svojega dejanskega položaja, on, ki ga je moral Radovan Karadžić vedno vprašati za mnenje, ni bil nikoli vojak, a je vedno vplival na potek jugoslovanskih vojn. In prav o tem, kdo ima moč, je aprila leta 1993 spraševal takratni vplivni ameriški senator in današnji demokratski kandidat za novega ameriškega predsednika Joseph Biden.
Povsem nepričakovano je prišel v Beograd na pogovor s takratnim vodjem Slobodanom Miloševićem. Spomnim se, je povedal kasneje, da so mu na vhodu v lepo zgradbo, očitno zgrajeno v času avstro-ogrske monarhije, položili rdeč tepih in ga pospremili v predsednikovo pisarno z veliko pisalno mizo na eni in manjšo mizico na drugi strani. Z Miloševićem sta sedla za to drugo, bolj intimno. A ni prav nič pomagalo. Senator Biden je želel odgovore, zakaj je vojna, ki se je preselila v Bosno in Hercegovino, vedno bolj tragična. Od Miloševića je zahteval odgovor, ali zagovarja politiko delitve Bosne in Hercegovine, ki bi si jo razdelila s hrvaškim predsednikom dr. Franjem Tuđmanom, obenem pa pustila muslimanom majhno državico okoli Sarajeva. Spraševal ga je, zakaj ima srbska vojska težko artilerijo in zakaj je bosanska armada praktično neoborožena.
Mirovna posrednika Evropske skupnosti in OZN, lord David Owen in Cyrus Vance, sta nekaj mesecev prej predlagala prvi načrt politične in mirovne rešitve, ki naj bi upoštevala tako zahteve Srbov kot Hrvatov in tudi Muslimanov. Nekakšen kompromis avtonomnih provinc, ki bi imele večino državnih pristojnosti, razen obrambe in zunanjih zadev. Verjetno je bil dejanski avtor tega političnega načrta finski diplomat Martti Ahtisaari. Toda kompromisni predlog je moral biti zavrnjen, saj so vojni udeleženci pričakovali več. Konec maja leta 1993 je specialni poročevalec OZN za človekove pravice Tadeusz Mazowiecki v svojem poročilu napisal, da je ta “več” načrt etničnega čiščenja ozemelj in pregona državljanov drugih narodnosti.
Prav o tem je Joseph Biden spraševal Miloševića. Pravzaprav mu je povedal, da je neposredno odgovoren za zločine in da bo moral odgovarjati pred mednarodnim sodiščem za vojne zločine, ki je bilo na predlog nemškega zunanjega ministra Klausa Kinkla ustanovljeno le mesec dni kasneje. Milošević mu je povedal, da je za vojaške spopade v Bosni in Hercegovini odgovoren Radovan Karadžić, na katerega nima prav velikega vpliva. Ni povsem jasno, ali se je Karadžić moral pridružiti sestanku, tako se je spominjal Biden, ali ga je Milošević poklical po telefonu, kot piše takratni jugoslovanski zunanji minister Vladislav Jovanović.
Takrat tistega večera so prvič govorili tudi o Krajišniku in o tem, da je njegovo mnenje vedno odločujoče. Da ga Karadžić enostavno, kot starega znanca in sodelavca, želi poslušati. In ve, da zna vse delati v tišini in z blagim nasmeškom. Prosim vas predsednik, je rekel Krajišnik na pogajanjih, ki so sledila Bidenovemu obisku, ukažite, naj skočim iz petega nadstropja hotela in to bom tudi takoj storil, toda ne silite me v soglasje z mirovnim načrtom, kot ga predlagata mednarodna pogajalca Owen in Vance.
Krajišnikov politični načrt je bil drugačen. Razumem muslimane, je govoril na oblastnih sestankih, da ne žele živeti v pravoslavni republiki Bosni in Hercegovini, toda prav zato pričakujem, da tudi oni razumejo Srbe, da ne želijo živeti v republiki, ki bi bila ali podobna ali kar islamska republika. Krajišnik je, podobno kot Milošević in hrvaški predsednik dr. Franjo Tuđman, verjel v etnično razmejitev in selitev prebivalstva. In bil je presenetljivo edini, s katerim so se želeli pogovarjati tudi sodelavci bosanskega predsednika Alije Izetbegovića. Umaknite Karadžića in pustite Krajišnika, saj bom z njim znal delati, je Izetbegović sporočal ameriškim mirovnim posrednikom. In 18. julija 1996 so v Miloševićevi beograjski rezidenci predstavniki bosanskih Srbov, ki jih je vodil Krajišnik, podpisali z ameriškimi pogajalci sporazum o odstranitvi Radovana Karadžića z vseh javnih in političnih funkcij v Republiki Srbski. Potrebovali so le še njegov podpis pod pripravljeno odstopno izjavo.
Komentar je bil objavljen v Primorskih novicah 18. septembra 2020.
Borut Šuklje 