Pismo, poslano iz Moskve, bi lahko razumeli kot intimno sporočilo, polno hrepenenja in strasti. Lahko bi nas sicer begalo, da tako osebno pismo ni bilo namenjeno samo njemu, temveč so ga lahko prebrali vsi, ki so to hoteli. A bi tudi to lahko pojasnili kot nenadno odločitev razočarane ljubimke, ki jo je prvo septembrsko soboto obiskala žalost. In nato, pozno zvečer, vznemirila njeno mirnost in tako, kot se nenadoma prikažejo figure iz starih stolpnih ur, grobo prekinila njeno srečo. Sporočilu je dodala dve fotografiji, najprej njegovo, kako sedi na drobnem stolu, ter zatem še tisto s sedečo žensko v kratkem krilu in prekrižanimi nogami, ki bi lahko bila tudi njena. Toda ni bila. Čeprav je Marija Zaharova, predstavnica ruskega zunanjega ministrstva, ki je poslala sporočilo, sposobna, razgledana in lepa ženska. Naslovnik, ki mu je bilo sporočilo namenjeno, srbski predsednik Aleksandar Vučić, jo pozna kot udeleženko sestankov z visokimi predstavniki ruske federacije. Zaharova je Vučiću napisala, da so ga sicer povabili v Belo hišo, a ga potem posedli, kot da ga bodo nespodobno zasliševali. Da je zato bolj kot predsedniku države podoben oni ženski, ki sedi zapeljivo, a ne najbolj spodobno. In prav tu se vse skupaj začne.
Pismo Marije Zaharove Aleksandru Vučiću je bilo opomin, svojevrsten poljub slovesa, zavezujoče sporočilo. Tudi predsednikov odziv je kazal na njegovo vznemirjenost. Odgovoril ji je, naj se, preden vrže kamen, spomni na ure, ko je moral Vučić tiho in ponižno čakati na sestanke z Vladimirjem Putinom. Dan preden je Zaharova začela pisati, v petek, 4. septembra, je ameriški predsednik Donald Trump sprejel predsednika vlade republike Kosovo Avdullaha Hotija in srbskega predsednika Vučića. Da bi pred njim podpisala sporazum o normalizaciji gospodarskih odnosov Srbije in Kosova, ki ga je pripravil Trumpov osebni odposlanec za Balkan Richard Grenell. Toda samo to ni mogel biti vzrok za moskovsko jezo. Še posebej ne zaradi protokolarne nenavadnosti srečanja, ki je bilo zunaj diplomatskih pravil
Sam sem bil z dr. Janezom Drnovškom na obiskih v ZDA. Zato vem, kako skrbno in natančno je bilo treba uskladiti vse protokolarne in vsebinske detajle pogovora pred začetkom sestanka z ameriškim predsednikom. Prav vseh stvari res ni bilo mogoče predvideti. Kot na onem letu z nemško družbo Lufthansa, s predsednikom sva običajno delila sedeža zgoraj, v grbi, ko je ena izmed stevardes zapeljevala njegovega varnostnika. Toda tokrat je bilo drugače, saj sta bila gosta načrtno postavljena v diplomatsko senco. Tudi ko so jima dodelili mesto ob posebnih mizah, ki sta bili ob veliki Trumpovi pisalni mizi videti še manjši. In še posebej, ko očitno ni bilo jasno, katero verzijo dokumenta sta dobila v podpis. Zato vzroka za moskovski državni hlad ne gre iskati tukaj. Sporazum, ki sta ga podpisala Vučić in Hoti, je bil sprejemljiv za oba. Res je, da so na koncu iz dokumentov umaknili točko o srbskem priznanju Kosova, toda tudi to je bilo nekako samoumevno, saj ko se tako obsežno pogajaš s sogovornikom, določaš, da država, ki jo predstavlja, dejansko obstaja. In to je pragmatični Grenell hitro videl.
V Washingtonu podpisani sporazum govori o skupnih projektih Srbije in Kosova. Tudi o gradnji avtocestne povezave med Nišom in Prištino ter priključka na obstoječo cesto s Tirano. O modernizaciji železniških prog proti Prištini in albanski obmorski luki Drač. Mednarodna razvojno-finančna korporacija DFC je sprejela obvezo, da bo v naslednjih dneh začela priprave na odprtje svoje pisarne v Beogradu in finančno asistenco, paket je vreden 13 milijard dolarjev, infrastrukturni projekt. Toda ključni del sporazuma, ki je tudi vzrok za moskovsko jezo, je drugje: v delu sporazuma, ki zadeva energetiko. Pa ne v tistem, v katerem je predvideno, da bo ameriška agencija za energijo pripravila študijo izvedljivosti razdelitve proizvedene elektrike na umetnem jezeru Gazivode. Del sporazuma, ki je vznemiril Moskvo, je v skromnem paragrafu, ki govori o soglasju o različnih dobaviteljih energentov, se pravi o ameriškem utekočinjenem plinu, ki bi ga prek Atlantika vozili v luko Drač in sosednji Porte Romano ter nato z ustreznimi prometnimi povezavami na srbski in kosovski trg. Obe luki dobro poznam, saj sem pred leti spremljal načrte gradnje novih naftnih in plinskih terminalov, prek katerih bi lahko oskrbovali tudi energetsko lačne balkanske trge. A takrat se je zdelo, da to ni potrebno.
Devetega decembra 2008 je bil v Moskvi pogreb pravoslavnega patriarha Aleksija II. Poslovitve se je udeležil tudi srbski predsednik Boris Tadić. Verjetno so bili prav tega dne, po letu dni pogajanj in menjav pogajalcev, določeni ključni politični deli energetskega sporazuma Rusije in Srbije. Pripravo je otežila zahteva, naj se ruska naftna družba Gazprom, ki je hotela kupiti 51-odstotni delež srbske naftne industrije Nis, finančno in pravno obveže, da bo ta posel neposredno povezan z izvedbo Gazpromovega velikega projekta, plinovoda Južni tok. Da bo prodaja več kot polovičnega deleža srbske naftne družbe pogojena z gradnjo plinovoda Južni tok prek Srbije ter sporazumom o polnjenju in koriščenju plinskega podzemnega skladišča Banatski dvor. Že takrat se je vedelo, da tega velikega ruskega plinovoda nikoli ne bo. Zato je ruska vlada vztrajala, da naj bo srbska naftna družba Nis prodana brez dodatnih zavez. Srbija je postala energetsko odvisna od Rusije. Z novim sporazumom, podpisanim v Beli hiši, pa se je predsednik Aleksandar Vučić obvezal, da bo Srbija kupovala tudi ameriški utekočinjeni plin ter druge energente. Zato so bili v soboto, 5. septembra, v Moskvi zelo nejevoljni.
To je spodbudilo sporočilo, ki ga Aleksandru Vučiću napisala Marija Zaharova.
Komentar je bil objavljen v časniku Delu 10. septembra 2020.
Borut Šuklje 