Predsednika, ki sta izgubila volitve

Čeprav nista odraščala v isti ulici, obiskovala sosedske šole ali se kako drugače osebno poznala, ju je družilo posebno prijateljstvo. Aleksander Lukašenko, predsednik Belorusije, ga je namreč obiskal, ko je Slobodan Milošević že porušil vse diplomatske poti med Zvezno republiko Jugoslavijo in večino evropskih držav.

Milošević je bil prepričan, da se mu glede razmer na Kosovu ni treba pogajati z nikomer. 24. marca 1999 je zveza Nato odgovorila z zračnimi napadi. Slab mesec kasneje, 14. aprila, je v Beograd pripotoval Lukašenko. S seboj je imel tajni načrt o pomoči Miloševiću. Ponudil mu je posebno darilo, s pomočjo katerega bi lahko Milošević uspešno odgovoril letalom vojaške zveze Nato. Zato mu je predlagal, naj sprejme floto oboroženih bojnih letal MiG, ki bi mu jih podarila Belorusija. Izdelan je imel tudi načrt, kako bodo beloruski vojaški piloti prepeljali letala mimo vseh zračnih zapor v Beograd.

Milošević ni bil navdušen, pravzaprav je vedel, da bi bila vojna letala, če bi slučajno zares poletela iz Minska proti Srbiji, prisiljena k vrnitvi ali celo sestreljena. Ocena jugoslovanskega predsednika je bila, da je boljša pot sprejem posebne resolucije o priključitvi Jugoslavije h konfederaciji Rusije in Belorusije. Dokument sta izvorno podpisala ruski predsednik Boris Jelcin in Lukašenko s ciljem združitve obeh držav v novo federacijo z enim šefom, enotno vojsko in diplomacijo, skupnim parlamentom, ustavo, grbom in himno. Milošević je prepričeval Lukašenka, da bi le pristop Jugoslavije k takšni uniji prepričal tudi Jelcina k ostrejšemu reagiranju in nasprotovanju akcijam zveze Nato proti Jugoslaviji. Lukašenko se je res ponudil za nekakšnega posrednika, toda Jelcin ni želel imeti nikakršnih stikov z Miloševićem. Tako se je nenavaden obisk tudi končal. S toplimi besedami in dobrimi željami ter skupnim prepričanjem, da bosta v svojih državah še dolgo vladala.

Prav prepričanje, da sta kot liderja in nosilca oblasti nedotakljiva in skorajda večna, ju je usodno povezovalo. In ju privedlo do iste usodne napake. Prvi jo je naredil Milošević. Zaupne vesti, ki so mu jih prinašali z volišč, so zvenele kot ponižanje. Predvsem pa so bile videti kot izmišljene ali vsaj neresnične. Saj je bila že samo najbolj drobna misel, da bi njegovi volilni izzivalci lahko dobili več kot nekaj tisoč glasov, skrbno pregnana. Govorili so mu, da lahko za one druge volijo le barabe, strahopetci, lopovi, izdajalci, kolaboracionisti, vohuni, zajci, podgane, hijene in morda tudi kakšna ženska, prežeta z vplivom nečistih sil. Tudi zato je bil, podobno kot prijatelj Lukašenko, še bolj prepričan, da je nezamenljiv. Toda tistega volilnega večera je bilo naenkrat vse videti popolnoma drugače.

Kljub vsemu je na Belem dvoru sprejemal prve čestitke in izraze osebne in politične vdanosti. Naslednje jutro, 25. septembra 2000, je bilo jasno, da je izgubil volitve. Da je bila vsa volilna pomoč s ponarejenimi ali kako drugače proizvedenimi glasovi premalo. Toda predsednik je bil prepričan v svoje poslanstvo in zavedenost volilcev. Začeli so se protesti proti veliki volilni prevari. Blokirane so bile ceste, zaprte trgovine, ustavile so se tovarne, na ulice so prišli kolubarski rudarji, opozicija je zahtevala, naj skladno z volilnimi izidi preda oblast. Milošević je pet dni kasneje prvič javno nastopil. Bila je velika svečanost ob zaključku šolanja novih oficirjev jugoslovanske vojske. Želel je pokazati svojo moč. Toda ob tem je tudi govoril, da so se vse mračne sile doma in v svetu združile proti Srbiji, da jo napadajo ne zaradi Miloševića, temveč da napadajo njega zaradi Srbije. Zato, ker vedo, da samo on, Milošević, in njegova oblast lahko zagotovita svobodo državljanom in samostojnost države. Milošević je bil jeseni leta 2000 prepričan, da ima vsa orodja državnega kaznovanja v svojih rokah. Vlajko Stojilković je bil notranji minister, general Pavković je poveljeval vojski, sam je nadziral vse tajne službe in glavne urednike državnih medijev. Zato je verjel, da bodo izidi volitev kmalu pozabljeni. In zdi se, kot da danes, avgusta 2020, Lukašenko ponavlja njegov vzorec.

Milošević je bil prepričan v lojalnost policije in generalov. Predvsem pa v dobro opremljene specialne enote, Rdeče baretke, ki naj bi umirile demonstrante. V četrtek zjutraj, 5. oktobra 2000, se je predsednik odpravljal v službo, kot večino tistih dni, ki jih je preživel v Beogradu. Kot lahko razberem iz pričevanj njegove soproge Mirjane Marković, je tudi tistega jutra dobil prve dnevne informacije, med njimi tudi to, da se pripravljajo v glavnem mestu novi protesti. Toda analitiki so ocenili in ga mirili, da bodo to zgolj običajni opozicijski sprehodi po Beogradu. Milošević ni imel več dobrih informacij, imel je le še tiste, ki jih je želel slišati. Zato tistega četrtkovega jutra ni mogel vedeti, da je bila v glavnem štabu opozicije že sprejeta odločitev, da je potrebno tokrat zrušiti njegov režim in prevzeti oblast. Prav tako ni vedel, da je načrt izdelan z vojaško natančnostjo. In ni dobil ključne informacije: da je lider opozicije, dr. Zoran Đinđić, sklenil pakt s komandantom specialnih policijskih enot Miloradom Lukovićem Ulemekom – Legijo. Pri rušenju Miloševića je bilo potrebno imeti prijatelje tako v raju kot v peklu, je kasneje pojasnjeval. Legija mu je zagotovil, da policija ne bo intervenirala in da bo protestnike branila pred morebitnim napadom, saj da je njihova ocena, da je Milošević že bivši. Predsednik vsega tega ni vedel, ko se je tisti četrtek odpravil v službo. In tistega dne je bilo vse odločeno. Naslednji dan ob pol devetih zvečer sta se volilni poraženec Milošević in zmagovalec, dr. Vojislav Koštunica, prvič srečala. Dve uri kasneje je Milošević preko televizije Yu info obvestil gledalce, da je dobil uradno informacijo, da je Koštunica volilni zmagovalec in novi predsednik države.

Beloruska državna volilna komisija je dvajset let kasneje, 14. avgusta 2020, uradno potrdila, da je Lukašenko plebiscitarni zmagovalec predsedniških volitev. Da je njegova protikandidatka, Svetlana Tihanovska, dobila le slabo petino glasov. Zmagovalci so pričakovali molk, zato so jih očitno presenetile velike demonstracije. Pojavile so se prve ocene, da je Tihanovska prava zmagovalka in da ni osvojila 20, temveč 60 odstotkov glasov. Lukašenko je imel samo en odgovor: da bo samo mrtev predal oblast. In takoj zatem, ko se je zavedal, kaj je rekel, temu dodal, da ima še vedno vso represivno moč države pod svojim nadzorom, da bo na ulice poslal policijo in vojsko ter razgnal in kaznoval vse, ki protestirajo. Ker da si pošteni državljani želijo le miru in tišine. Potem se je zatekel po pomoč k ruskemu predsedniku. Kot da bi pozabil, da je sporazum, ki ga je podpisal z Jelcinom o oblikovanju skupne države, federacije Rusije in Belorusije, določal leto 2020 kot ciljno leto združitve. Najverjetneje so mu ga znova pokazali. Lukašenko je predsednik, ki odhaja.

Komentar je bil objavljen v Primorskih novicah 21. avgusta 2020.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s