Zaupna obtožba št. IT-97-27

Da ga bodo ubili, je izvedel le nekaj dni prej. Ker je smrt edini dogodek v življenju, ki je dokončen, moram biti natančen, zato dodajam, da nekaj dni pomeni tri dni in dve noči. Morda bi lahko ob tem občutil celo nekakšno zadrego, ker tega zavezujočega sporočila nisem videl na lastne oči, toda vse se je nato tudi zgodilo. Zadrego ali celo dvom bi moralo še povečati dejstvo, da vest, da bo moral oditi, ni bila poslana njemu,­ temveč znanemu televizijskemu voditelju, ki je gostil nastop njegove nove žene. Ko je ona pela, že takrat je bila znana pevka, danes je pevska diva, se je napisalo. Pravzaprav ni nihče natančno vedel, kako, čeprav jih ni bilo malo, ki so upali, da se za sporočenim skriva božja roka. A je morala biti celot­na stvar veliko preprostejša. Kakorkoli, prek voditeljevega telefona so mu sporočili, naj si ogrne suknjič, saj da je pod zemljo hladno. To je bilo vse. Toda njegovi številni varnostniki so ga prepričevali, da je vse skupaj norost, saj da ni onega, ki bi si to drznil napisati. Če pa slučajno obstaja, da to pomeni zgolj, da ga zdaj več ni. Odgovor svežega moža mlade pevke je bil prav tako pomirljiv. Da ne nosi suknjičev, saj da ima raje jakne, in da mu nikoli ni hladno.

Toda danes je očitno, da ga je prese­netil čas. Prav v tem je zajeta celotna zgodba o letih, ki dopuščajo soodvisnost oblasti in kriminalcev, ter letih, ko tisti, ki so na oblasti, to odvis­nost omejujejo ali se ji celo odpovedo. Takrat je prav vse mogoče. Izbrisana in zanikana so tudi najbolj trdna zavezništva. Prav tega pevkin mož, Željko Raž­natović, ki je v zadnjih letih življenja uporabljal tudi ime Arkan, ni mogel vedeti. Njegova izkušnja je bila drugačna, saj je bil kriminalec in odstranjevalec, ki mu je bilo dovoljeno prav vse. Oblast mu je vedno vse odpustila, v zameno so zahtevali le, naj občasno koga odstrani. Kot najstnik je kradel ženske torbice, nato ropal prodajalne, toda svoj pravi prostor je našel šele v tujini, kjer je z nenavadno spretnostjo praznil bančne trezorje, ugledne draguljarne in vsa mesta, kjer so bile unovčljive dragocenosti. Nekajkrat so ga zaprli, toda vedno mu je uspelo pobegniti iz belgijskih, nizozemskih, švicarskih in nemških zaporov. Tudi s pomočjo jugoslovanskih tajnih služb, saj je bil njihov dragoceni in zanesljivi odstranjevalec. Dovolj sta bila le opis in naslov tarče, o kateri so želeli, da utihne. In je ni bilo več. Mednarodna policija, Interpol je objavil njegovo ime med najbolj iskanimi kriminalci. A to ga ni skrbelo, saj so ga jugoslovanske oblasti oskrbovale z množico potnih listov ter mu vedno nudile varno zavetje doma. Ob začetku jugoslovanskih vojn se je vrnil v Srbijo. Dobil je novo nalogo.

In prav on, pred katerim so takrat vsi trepetali, že ob omembi njegovega imena so otrpnili in popadel jih je strah, močnejši od vseh mor, in čigar ukazi so bili takoj zakon, je tistega televizijskega večera, ko je občudoval novo ženo, dobil sporočilo, da je nova tarča. Prav takrat, ko je bil prepričan, da je prišel v prihodnost, tja, kjer se prav vse konča in začne znova. Ko ni več zgolj eksekutor in kriminalec, temveč bogat in neskončno uspešen podjetnik. Imel je vse, kar si je želel ali zgolj mislil, da bi si lahko zaželel. Zato enostavno ni mogel umreti. Toda bil je že drug čas. Slobodan Milošević je izgubljal moč. Nestrpno sta se bližali demokratična revolucija in sprememba oblasti v državi. Niso bila več dovolj Miloševićeva zagotovila ameriškemu veleposlaniku v Beogradu Warrenu Zimmermanu, da Arkana, ki po Jugoslaviji pušča za seboj krvave sledi ropanja in ubojev, ne pozna. Da je to zanesljivo pomota, saj da je Arkan zgolj ugleden mestni slaščičar. Richard Holbrooke, ki je leta 1995 pripravljal mirovni sporazum o koncu jugoslovanskih vojn, je napisal, da se je Milošević ustrašil, ko mu je omenil Arkanovo ime. Da se je zresnil in stisnil oči ter ponavljal, da ga ne pozna. Povsem drugače kot takrat, ko mu je sporočal o zločinih Radovana Karadžića in generala Ratka Mladića.

To je že bil čas, ko je varnostni svet OZN ustanovil mednarodno sodišče za vojne zločine na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Richard Goldstone je bil imenovan za prvega predsednika sodišča. Predvsem ameriška in nemška administracija sta imeli nalogo krepiti njegovo moč in vpliv. Prišle so prve obtožnice. Leta 1999 tudi za Željka Ražnatovića in pohode njegovih paravojaških enot po Hrvaški ter Bosni in Hercegovini, kjer so večinoma mučili, ubijali in ropali. Obtožnica IT-97-27 je Arkana obtoževala najgrozovitejših stvari. Trpinčenja, okrutnih postopkov, namernih ubojev, posilstev in drugih nehumanih dejanj. Mednarodno sodišče ga je obtožilo, da je s paravojaškimi enotami 15. septembra 1995 prišel na območje mesta Sanski Most v Bosni in Hercegovini. Namestili so se v hotelu Sanus v središču mesta ter od tam vodili nasilne operacije. Najprej so prisilno rekrutirali lokalne Srbe ter jih poslali na prve frontne črte, hkrati pa zapirali Muslimane in Hrvate. Večino so 20. in 21. septembra ubili.

Milošević se je Arkana bal, toda še bolj ga je bilo strah, da bi ta govoril pred mednarodnim sodiščem ter pojasnjeval, da je Milošević zaradi ciljev jugoslovanskih vojn potreboval lastno vojsko. Takšno, ki je bila sposobna prevzeti poveljevanje tudi nad takratno jugoslovansko armado.

Prav to je spregledal Arkan tistega večera, ko je prišlo sporočilo o zagrobnem hladu. 15. januarja 2000 je zato brezskrbno sedel v velikem preddverju beograjskega hotela Intercontinental. Nekaj minut po 17. uri so ga ustrelili. Tisti, ki ga je ubil, je nosil policijsko značko. Zdaj je zaprt v južnoafriškem zaporu in čaka na izročitev v Srbijo. Potem bo, tako pravi, tudi on mrtev.

Komentar je bil objavljen v Delu 13. avgusta 2020.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s