Prvemu so odvzeli moč, drugega so ubili

Tistega dne je bil vladar nedvoumno prestrašen. Tako zelo, da besed svojega gosta ni znal povsem presoditi. V njem ni več videl anonimnega bogataša, ki si ga je sam izbral za predsednika vlade, temveč pooblaščenega prinašalca sporočila, da je njegovega časa konec ter da mu zato ponujajo možnost, da se od oblasti poslovi sam in odrešen vseh krivd odide v novo življenje. In glasnik mu je prav vse povedal povsem drugače, kot so mu znali govoriti njegovi podrejeni. Brez olepšav, brez diplomatskih blažilcev trdih sporočil in tudi na način, na katerega si nihče drugi ni upal niti pomisliti.

Milan Panić je imel tistega dne nekaj manj kot 63 let. Slobodan Milošević, takratni predsednik Srbije, ga je spoznal le nekaj mesecev pred tem. Predstavili so mu ga kot Srba, ki je emigriral iz bivše Jugoslavije ter poslovno uspel v Ameriki. Zadosti je bogat, da se ne bo vpletal v posle vladarjeve družine in z njimi povezanimi kriminalnimi družbami, ter kar je še bolj pomembno, je popoln politični nevednež in tako popolnoma obvladljiv. Miloševiću so še povedali – bil je že čas jugoslovanskih vojn -, da si Panić želi le posvetiti veliki nalogi, kako rešiti Srbijo. Saj da je le to lahko zaključek njegove uspešne kariere in tudi življenja.

Miloševiću se je zdel izvrstna izbira za novega predsednika jugoslovanske vlade. In sta, ob splošnem presenečenju in nejeveri vseh Miloševićevih sopotnikov, sklenila dogovor. Panić, ki je leta 1955 pobegnil z dirk jugoslovanske kolesarske reprezentance na Nizozemskem in nato uspel v Ameriki, se bo vrnil domov kot predsednik vlade in bo okrašen z vso potrebno pozornostjo, Milošević bo dobil poslušnega predsednika vlade z ameriškim potnim listom in podporo ameriške administracije. Toda idila je bila kratka, saj je bil novi predsednik vlade prepričan, da je bil imenovan, ker je potrebno poskrbeti za drugačno, bolj ameriško in evropsko Srbijo ter mirno ali dogovorno odstraniti Miloševića. Panić je svojo novo vlogo namreč razumel kot mesto rešitelja in novega Josipa Broza – Tita. Zato je tudi takoj po imenovanju kot svoje službeno vozilo naročil Titov protokolarni šestvratni mercedes z oznakami Vojska Jugoslavije 1117. Saj ni postal le predsednik vlade, temveč se je določil tudi za obrambnega ministra.

Tistega dne, 8. julija 1992 – Panić je bil predsednik vlade šele nekaj dni -, ga je sprejel Milošević. Bil je prepričan, da gre zgolj za protokolarno pitje kave ali morda za vprašanja o organiziranju dela vlade. A Panić, ki ni mogel čakati, saj je naloge potrebno rešiti hitro in najbolje takoj, ni prišel ne na kavo ne na uradniške pogovore. Miloševiću je ponudil časten dogovor za rešitev Srbije in njegove družine. Milošević se je prestrašil, bilo je povsem drugače, kot bi gledal film o nekom drugem in ne v svojem varovanem kabinetu poslušal predloge o svojemu odhodu. Tudi zato je pristal na novi sestanek istega dne zvečer. Kot kraj sestanka so določili beograjski hotel Hyatt, ki je v devetdesetih letih veljal za eno najvarnejših lokacij v državi. V času vojn je bil hotel zbirališče in počivališče uglednih poslovnežev in diplomatov, tajnih agentov najrazličnejših držav, a tudi kraj, kjer so vojni dobičkarji in kriminalci najrazličnejših branž in specialnosti neusmiljeno trošili črn denar in se zabavali z svojimi slučajnimi in manj slučajnimi dekleti. In vsi so želeli imeti mir, zato je bil hotel varen. Če so nameravali koga ubiti, so ga ubili na ulici in ne v bližini in še manj v samem hotelu.

Osmega julija zvečer sta se Panić in Milošević ponovno sestala. Tokrat ne sama, saj je predsednika jugoslovanske vlade spremljal njegov ameriški svetovalec John Skenlon, bivši veleposlanik ZDA v Beogradu in Moskvi, Miloševića pa njegov intimus, generalni direktor nacionalne radiotelevizije Dušan Mitević. Ob pogovoru so sestavili sporazum v petih točkah. Da bo Milošević v naslednjih dneh nepreklicno odstopil, da bodo on in člani njegove družine dobili vse garancije in vsa potrebna dovoljenja za življenje v Ameriki, da bo Milošević imenovan na mesto predsednika jugoslovansko-ameriške banke ter da bosta dogovor podpisala Milošević in ameriški državni sekretar James Addison Baker.

Sestavni del dogovora je bila tudi zaveza ZDA, da bodo politične in gospodarske sankcije proti Jugoslaviji takoj preklicane. Panić in Skenlon sta sporočila v Washington, da je bil dogovor sprejet in posel uspešno končan. In Milošević je res videl izhod v svojem odstopu in selitvi v Ameriko. Dokler ni prišel domov, kjer ga je čakala njegova soproga, Mira Marković. Zjutraj je spremenil odločitev ter svojemu spremljevalcu Miteviću sporočil, da sestanka v hotelu Hyatt enostavno ni bilo. Panić, ki je v mesecih svoje vlade neumorno krožil po evropskih prestolnicah s svojim zasebnim letalom Boeing 737 in razlagal, da mora postati Srbija članica evropskih integracij, da je treba končati vojne in živeti bogatejše življenje, da meje na zahodnem Balkanu niso pomembne, saj da bodo kmalu vse nove države postale članice evropske unije, je bil decembra 1992 odstavljen.

Za zamenjavo Miloševića je bila potrebna demokratična revolucija. Leta 2000 je oblast v Srbiji prevzel demokrat dr. Zoran Đinđić. Država je imela realno možnost, da postane članica evropske unije. Đinđića so, tudi zato, 12. marca 2003 ubili.

Oliver Varhelyi je bil lani, ob koncu leta 2019, vesel, ko mu je uspelo postati član evropske vlade. Nato je moral verjeti, da bo uspešen in s tem umaknil v pozabo vse pomisleke, ki so spremljali njegovo izvolitev. In da bo prav to prineslo končno dočakano zadovoljstvo vseh, ki so morali čakati. Kot novoizvoljeni evropski komisar za širitev je dobil eno samo prednostno nalogo. Moral je najti orodja, ki bi pomagala ponovno obuditi vero in pričakovanje nove širitve Evropske unije z državami zahodnega Balkana. Verjetno je poznal razloge Panićeve razrešitve in zanesljivo vedel, zakaj so ubili Đinđića. Morda je prav zato verjel, da je sedaj čas nove, tretje možnosti. V sredo, 5. februarja 2020, je bil prepričan, da je blizu rešitve.

Zato je tako prepričano razlagal o novih rešitvah, ki bodo pospešile pogajanja držav zahodnega Balkana z Brusljem in predvsem dale državljanom pogajajočih se držav novo in oprijemljivo časovno perspektivo. Varhelyi je govoril o novi tehnologiji pristopnih pogajanj, o skupnih obiskih predstavnikov držav Evropske unije v državah kandidatkah, o odprtih pogovorih v Beogradu, Tirani, Sarajevu, Podgorici, Prištini in Skopju, kaj morajo za polnopravno članstvo narediti. Saj da je njihovo članstvo evropska geopolitična prioriteta. Potem je prišla velika kriza, ki jo je povzročil nov in nepoznani virus. Evropska unija rešuje svoje notranje težave …

Zadnji večdnevni usklajevalni sestanek o novem evropskem proračunu in pomočeh je bil uspešen. Toda načrt komisarja Varhelyija ostaja zgolj načrt. Evropska širitev na zahodni Balkan se ponovno umika v nedoločljiv čas. Milan Panić živi v Ameriki. Dr. Zoran Đinđić je pokopan v Aleji zaslužnih državljanov na novem beograjskem pokopališču.

Komentar je bil objavljen v Primorskih novicah 24. julija 2020.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s