Bil je prepričan, da jo pozna tako podrobno, kot bi jo dan za dnem gledal povsem golo in poslušal njene besede, na pol zakrite odzive in njena najbolj skrivna sporočila. Bil je tudi preveč samovšečen, da bi lahko vsaj za hip podvomil, ali res o njej ve popolnoma vse. Saj je lahko dobil, ob katerikoli uri dneva, poročila o njenih poteh, njenih sogovornikih ali tudi samo naključnih znancih, ki jih je pozdravila na ulici. In zato je storil usodno napako. Prezrl je namreč ključno stvar, da se ona zna upreti in reči ne. Toda o tem kasneje. Saj moram začeti drugje.
Zvečer predzadnjega junijskega dne leta 2009, ko je zaslišala zven telefona je vedela, da jo kličen on. Predsednik hrvaške vlade, dr. Ivo Sanader, jo je vabil k sebi domov, na kozarec vina, pogovor in večerno druženje. Njegovo stanovanje, vilo, opremljeno s slikami in skulpturami izbranih avtorjev, dobro knjižnico ter skrbno shranjenimi najboljšimi evropskimi vini, je seveda poznala. Jadranka Kosor, njegova zaupnica in podpredsednica v isti vladi, ki se oglasila na telefonski klic, se je ponovno oblekla in odpravila k njemu, na zagrebško ulico Josipa Kozarca 21, v miren del Zagreba, nad Britanskim trgom in blizu službenih prostorov predsednika države. Kosorjeva, je bila, tako je soditi po knjigi spominov, ki jo je pravkar izdala, začudena zaradi njegovega vztrajanja naj pride takoj. Ko ga je, ob prihodu, zagledala, najprej njega, ki jo je sprejel in nato še njegovo soprogo, ugledno profesorico antične in zgodnje krščanske arheologije, ji je bilo lažje. Oba sta bila nasmejana in vesela. Nato je Sanader izbral vino, tisto leto je rad pil italijanski barrolo, prižgal cigaro, sedel v svoj fotelj ter gostji zadovoljen, da jo vidi, nazdravil. Govorili so, dokler se ni odločil in ji sporočil, da namerava odstopiti. Iz njene knjige spominov ne izvemo prav veliko več, le da je bila najprej prepričana, da namerava kandidirati na volitvah za predsednika države in nato, ko ji je povedal, da ga politika ne zanima več, da se bo morda naslednjega dne premislil. Kosorjeva piše, da sta se gostitelja, predsednik in njegova soproga, še naprej veselo smehljala, kot bi se jima uspelo z odločitvijo o odhodu rešiti velikega bremena. Kakšno drugo ime, kot vznesenost bi bilo temu mogoče dati. Morda je Kosorjeva pozabila marsikaj pomembnega, tudi zato, ker ji je prav takrat povedal, da jo bo imenoval za svojo naslednico, novo predsednico vlade in stranke. Sanader je prvega julija 2009 odstopil. Četrtega julija se je že predhodno sklican zbor članov vladajoče stranke spremenil v volilni kongres. Sanader je zgolj ponovil, da predlaga Kosor za novo predsednico, in bilo je zadosti, da je skoraj deset tisoč delegatov začelo ploskati. Ni bilo povsem jasno komu ali odhajajočemu ali prihajajoči, toda takoj je bil sprejet sklep, da so vsi delegati z aplavzom podprli novo predsednico ter da novo glasovanje ni potrebno. Sanader je prešel še zadnjo oviro, ki je ni mogel povsem izločiti iz svojega načrta. Kosorjeva je sprejela takšen način izvolitve. Ostala je tiho. To so razumeli, kot izvrsten znak. Saj so bile njene naloge skrbno določene vnaprej. Bili so prepričani, da je prav ona tista, ki bo preprečila preiskave policije in glavnega državnega tožilca proti vodstvu vladajoče stranke. Dva dneva kasneje, šestega julija 2009, je bila izvoljena še za novo predsednico vlade. Sanader se je, kot da se nič pomembnega ni zgodilo, še vedno sestajal z posamičnimi ministri, kot da nje ni. Pravili so, da se prave odločitve sprejemajo ne na sejah vlade, temveč v restavraciji Marcellino, kjer je sprejemal ministre na poročanje. Na vrata svoje pisarne je dal obesiti naziv, častni predsednik. Potem je za nekaj mesecev odšel, v Avstrijo in Nemčijo. Ni povsem jasno, kaj ga je tako zelo vznemirilo, ali intervju enega izmed bivših ministrov, da njegov vpliv v stranki izrazito slabi ali vesti, da policija in tožilstvo nadaljujeta preiskavo o veliki državni korupciji, ali s tem povezano sporočilo, ki so mu ga poslali iz Budimpešte. Kosorjeva je namreč na pogovor povabila predsednika madžarske naftne družbe MOL, Zsolta Hernadija. Bil je prepričan, da gre le za njeno željo, da se mu pokloni. In ostal presenečen, ko ga je začela spraševati o načinih, kako je od Sanaderja kupoval hrvaško naftno industrijo ter še bolj ob njeni zahtevi, da mora madžarska družba takoj plačati davke, ki jih dolguje hrvaški državi. Nekaj sto milijonov eurov. Hernadi se ji je samo nasmehnil, a si zapomnil, naj do naslednjega dne najde model plačila dolga. Sanader se je vrnil v Zagreb. Želel je prepričati Kosorjevo naj odstopi. Tretjega januarja 2010 je skušal z skupino poslancev ponovno prevzeti oblast. Istega večera se je Kosorjeva sestala z glavnim državnim tožilcem in notranjim ministrom. Dan kasneje je bil Sanader izbrisan iz registra članov vladajoče stranke.
In morda je prav takrat vedel, da je pri Kosorjevi spregledal ključno stvar. Da se je morala boriti za svoj uspeh, ker je ženska. Spregledal je njenega očeta, ki jo je zavrgel, njeno mamo, ki ji je nekaj let zatem pripeljala novega očeta, onega, ki ji je kmalu po prihodu, da bi jo ranil, ubil psičko. Spregledal je, da je morala svoje otroške noči deliti z glasovi matere, ki jo je očim pretepal. Spregledal je, da se je znala upreti, ko jo je očim hotel zlorabiti. Z nožem v roki je dosegla, da je moral oditi in nato poslušati jok svoje matere naj ga prosi odpuščanja in prepriča naj se vrne. Sanader je pri Kosorjevi spregledal, da se zna upreti. In to je bilo pogubno za njegov projekt. Jadranki Kosor v hrvaški vladajoči stranki niso tega upora nikoli odpustili. Saj bi kot ženska, ki je lahko postala predsednica, morala biti ustrežljiva in braniti interese stranke. Tudi če so nasproti veljavnim zakonom. Zato so jo odstranili.
Borut Šuklje 