Povsem običajen dan, ko sem ugledal njeno senco

Kot vsakič sem se zjutraj, pred začetkom delovnega dne, tudi takrat odpravil v mesto. Hotel, v katerem običajno stanujem, je malce odmaknjen od strogega centra mesta in prav zato udoben za bivanje, primeren za delo ter enostavno lep. Stopal sem po kamnitih, od tisoče korakov zlizanih stopnicah. Na ulicah Neaplja sem bil skorajda sam, saj je bilo zgodnje sobotno jutro, ko je že prepozno za one prve sprehajalce psov in še prezgodaj, da bi se meščani odpravili na prvo dnevno kavo ali po morebitnih ostalih opravkih.

Jutranji časopisi so pisali o novem virusu, o prvih okužbah in okuženih pa tudi o prvi smrtni žrtvi. Toda kljub napisanemu se je to soboto, 22. februarja 2020, zdelo vse še daleč, veliko bliže Kitajski kot Evropi. In takšno povsem brezskrbno je bilo tudi jutro na osrednji neapeljski tržnici. Le da je bila to soboto, ob ustaljeni razpravi, kdo prodaja najboljšo ribo in kje kupiti agrume ali prvo zgodnje spomladansko zelenjavo, tema pogovora samo ena – nogomet, tekma Neapelj : Barcelona.

Tudi vse stojnice na poti skozi center mesta so bile prepolne navijaških pripomočkov in šalov s klubskimi simboli obeh moštev. Tekmo so odigrali v torek, tri dni kasneje, zato danes seveda vemo, da je prvi gol zadel Dries Mertens ter spremenil Neapelj v mesto objemov, poljubov, zdravic in navdušenja ter da je nekaj deset minut kasneje izenačil Antoine Griezmann.

Toda tisti sobotni dopoldan izida še niso mogli poznati. To je bil še čas pričakovanja in zanesljivih napovedi, da bo Neapelj zmagal vsaj z dvema goloma prednosti. Bilo je, kot bi prebivalci mesta, častni občani, trgovci, hotelirji, policisti in mornarji, pa tudi vsi prekupčevalci, ulični lopovi, kradljivci avtomobilov in dame, ki se po dolgi noči odpravljajo na droben počitek, lovili čudeže, leteče po zraku, in jih spravljali v svoje najbolj zavarovane trezorje. Morda so bila tudi zato tisto soboto preslišana prva sporočila italijanskih zdravnikov, da je v deželah Veneto in Lombardija že nekaj deset obolelih, da je nekdo, ki je živel v Benetkah ali pa Milanu – ni bilo še povsem jasno in prav zato še bolj daleč – tudi umrl. To so bile zgolj vesti, ki so ostajale izza čakanja na slast velikega spektakla. A tragedija je bila že povsem blizu.

Njeno senco sem ugledal nekaj ur kasneje. Ob prihodu na kosilo. Jedli smo v restavraciji Da Dora, skorajda povsem ob morju, na via Palasciano. In prav vse je bilo tako kot vsakič. Perilo, ki se suši med stavbami ozke uličice, glasovi, ki jih lahko nezmotljivo slišiš in prihajajo iz stanovanj z odprtimi okni, sporočila, ki jih izmenjujejo sosedje ter na ulico odprta vrata restavracijske kuhinje, skozi katera vidiš le velik plamen ognja, ki ga umirjajo in pripravljajo za ribe, rakovice in školjke. Pač vse, kar družina ulovi v vodah bližnjega otoka Ischia. Tudi v restavraciji, ki nima več kot deset miz, je bilo prav vse tako, kot je vsakič. Gospa Mama je sedela ob prvi majhni mizi pri vhodu ter skrbno ocenila vsakega gosta, da bi kasneje z enako strogim pogledom spremljala vsak posamičen krožnik, ki so ga odnesli iz kuhinje; obe gospe, lastnikova žena in njena sestra, sta kazali, katera od miz je komu namenjena, mojster kuhinje je pravil, kaj priporoča. Le nekaj je bilo povsem drugače. Vonj. Čutil se je rezek vonj po varekini. Z razkužili smo oprali vso restavracijo, prihaja nevaren čas, so pojasnile gospe. Mestne zdravstvene oblasti so jih opozorile, da je virus nove bolezni covid-19 blizu. In da lahko prinaša tudi smrt.

Pa nogometne tekme lige prvakov niso odpovedali ali jo odigrali pred praznim stadionom. Morda je bilo že prepozno ali pa so verjeli, da se bo mestu s toliko verniki, cerkvami in molitvami, uničevalni virus na nogometni večer enostavno izognil. Predvsem pa bi takšno odločitev lahko sprejela samo dva, ki z ostalimi predsedniki velikih klubov odločata o evropskem nogometu. Predsednik nogometnega kluba Neapelj Aurelio De Laureantis in predsednik Barcelone Josep Maria Bartolomeu. In v svoji odločitvi sta imela srečo. Vse se je končalo brez usodnih posledic.

Ta teden ob koncu junija je bilo dosti drugače. Oblasti v republiki Hrvaški, vlada in pristojni ministri so podpisali ali vsaj prikimali dovoljenjem za organizacijo posebnega športnega spektakla. Takšnega, ki je nekje med veliko privatno zabavo ter javnim druženjem svetovno znanih športnikov. Hrvaško mesto Zadar je postalo gostitelj igranja tenisa. Bili so prepričani, da tudi mesto velike svetovne promocije. Vrhunski igralec Novak Đoković je, najprej v Beograd in nato na Hrvaško, pripeljal soigralce, ki so sprejeli njegovo povabilo. Nekateri ga niso. Ker so opozorili na nevarna zdravstvena tveganja ali pa na Đokovićevo tezo, da se je cepivom, tudi pričakujočemu proti covidu-19, potrebno upreti.

Teniški igralci so se v Beogradu predvsem zabavali, malo igrali košarko in ko so imeli čas, tudi tenis. Navdušenje je bilo veliko. Vmes je bilo le nekaj govoric o vsem, kar naj bi promocijsko pomembnega zamudila Slovenija, ker je zavrnila predlog, da bi gostila dopustniško karavano vrhunskih igralcev. Dogodek v Zadru je obiskal tudi predsednik hrvaške vlade Andrej Plenković, posebej pozdravil in se družil z Đokovićem ter nato odšel naprej po svojih predvolilnih zborovanjih. Hrvaška bo namreč imela 5. julija letos parlamentarne volitve.

Potem pa se je zgodilo. Eden izmed igralcev je nenadoma zapustil Zadar ter z najetim letalom odpotoval domov. Najprej so rekli, da se je naveličal zabave, potem pa je sporočil, da je okužen z novim virusom. Teniška karavana se je v hipu razbežala. Plenković je ostal sam z vprašanji o tem, kdo je vso zadarsko norost odobril? Tenisači se niso samo zabavali in pred množico gledalcev igrali tenis, temveč so z mestnim klubom odigrali tudi košarkaško tekmo, se objemali, rokovali in neumorno slikali ter pripravili celo posebno promocijsko druženje z otroki.

Po vrnitvi v Beograd je tudi Đoković sporočil, da je okužen. Zadar in vsi, ki so bili v stiku z igralsko družino, so potrebovali takojšnjo zdravniško pomoč. Hrvaška je postala svetovna medijska vest, toda povsem drugačna, kot so pričakovali. Predsednik hrvaške vlade je sporočil, da zaradi nekajminutnega stika z okuženim teniškim šampionom ne bo odšel v samoizolacijo. Da si to sedaj pred parlamentarnimi volitvami želi le opozicija. Ugledni lastnik restavracije, ki je gostila karavano, je moral gostilno zapreti. V hotelu, ki je prav tako v njegovi lasti, so bile takoj odpovedane vse rezervacije. Hrvaška, ki se je poizkusila promovirati kot posebna turistična corona-free država, je potihoma umaknila svoje slogane. Vlada pojasnjuje, da parlamentarnih volitev ni mogoče časovno prestaviti, saj da bi morali pred takšno odločitvijo razglasiti izredne razmere, odločitev o tem pa bi morala podpisati tako predsednik vlade kot predsednik države. Novak Đoković se je opravičil.

Komentar je bil objavljen v Primorskih novicah 26. junija 2020.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s