Mož, ki je stregel Slobodanu Miloševiću

Restavracija Madera na Bulevarju Kralja Aleksandra v Beogradu je mesto, kjer se občasno lahko tudi dobro je. Predvsem takrat, ko so kuharji dobre volje in ko dobijo ustrezen namig neprizivnega vladarja, šefa sale. Prav on je tudi tisti, ki mlade natakarje uči, da v restavraciji nikoli ne smejo nič slišati ali videti, a da morajo prav tako prav vse slišati in prav vse videti.

Madera je bila vedno, če odmislimo turiste in ostale naključne goste, svojevrstno zatočišče prevaranih mož in razočaranih ljubimcev, podjetnikov, ki jim je tistega dne uspelo, in onih drugih, ki so dan prej veliko izgubili, posameznikov, ki so zgolj želeli pozabiti stisko zunanjega sveta, artistov in umetnikov. V restavraciji so se začele tudi različne trgovske zgodbe. Kot tista, ko so v sedemdesetih letih nagovarjali izvrstnega kiparja in slikarja Koljo Milunovića k sodelovanju pri podmizni preprodaji jugoslovanskih tankov različnim skupinam arabskih ali afriških upornikov. Kiparja so nagovarjali, da z njimi odide na pot. Da ga bodo lahko predstavljali kot svojega osebnega zdravnika. Pač po vzoru takratnih potovanj Josipa Broza.

V Maderi se tudi poročajo. Pri tem ne mislim samo na običajno poročno kosilo, pač pa na celotno dejanje, ko se obeda udeleži tudi matičar in nekje po prvih predjedeh opravi vse za državo in nove dokumente poročenega para potrebno. Eno izmed porok je med matičarjevo proceduro prekinil ženin. Bodoča soproga mu je namreč prišepnila, da bo sedaj konec z njegovimi postranskimi izleti. Ne, ne, to pa ne bo šlo, je odgovoril in nato svate in matičarja obvestil, da prekinja poroko. Toda naj nič ne skrbijo, saj se bo kosilo nadaljevalo. In res se je. Čez nekaj deset minut je ženin ponovno vstal, potrkal po kozarcu in sporočil, da se poroka nadaljuje, saj da sta se z bodočo soprogo vse dogovorila.

Madera je bila vedno, prav vsak dan, mesto srečanj, pogovorov o najbolj aktualnih skrivnostih in stalnih omizij bivših politikov in velikih mojstrov nogometa. Politiki, ki so bili odstavljeni, zamenjani ali v nemilosti, so tam iskali uteho in predvsem spravo s svojimi dovčerajšnjimi, prav tako umaknjenimi nasprotniki. Veliki mojstri pa so urejali svojo posebno nogometno državo. Včasih se je dalo za omizjem, katerega državniški stol je bil namenjen legendarnemu igralcu in trenerju beograjske Crvene zvezde in madridskega Reala Miljanu Miljaniću, izvedeti prav vse. In tudi poslušati spomine.

Eden izmed najboljših nogometašev sveta, Dragoslav Šekularac, dober prijatelj našega odličnega gostinca Ženka Loverčiča iz Ozeljana, je rad pripovedoval o dnevu, ko so gostje, šef sale, natakarji in kuharji skupaj jokali: o veliki tekmi za uvrstitev v polfinale Lige prvakov med Crveno zvezdo in Manchester Unitedom. Prvo tekmo so dobili Angleži z 2:1. V drugi, tokrat v Beogradu, so gostje vodili s 3:0. Nato je Crvena zvezda izenačila. Povsem ob koncu tekme je imel Šekularac priložnost dati še gol za zmago, a je zgrešil. Če ne bi, bi se čez dan ali dva igrala, po takratnih Uefinih pravilih, še tretja tekma. Pa vendar niso jokali zaradi izgubljene tekme. Jokali so zaradi umrlih mladih nogometašev Manchestra, saj je letalo, s katerim so se vračali domov, eksplodiralo na letališču v Münchenu.

Športni komentator Milojko Pantić, tudi udeleženec Miljanićevega omizja, pravi, da Madera ni srbska kafana, temveč najbolj demokratična institucija v državi, kjer lahko vsi govorijo in se vsi poslušajo. Tako je bilo tudi v ponedeljek, 8. junija letos. Prva vest tistega dne ni bila deležna posebne pozornosti. Serge Brammertz, naslednik Carle del Ponte, glavne tožilke mednarodnega sodišča za vojne zločine, storjene na območju bivše Jugoslavije, je končal s svojim rednim poročanjem Varnostnemu svetu OZN. Ključna misel njegovega nastopa je bila, da sodišče izgublja svojo moč in da se posledično v posameznih državah bivše Jugoslavije začenja proces preoblikovanja zgodovine, zanikanje storjenih vojnih zločinov in poveličevanje osebnosti vojnih zločincev.

Če je bila prva vest preslišana, pa je druga vznemirila goste restavracije. Milojko Pantić, popoln navijač, ljubitelj, zaveznik in zagovornik nogometnega kluba Crvena zvezda, se je javno odrekel klubu. Dragan Džajić, častni predsednik Crvene zvezde, in direktor nogometnega kluba Zvezdan Terzić sta nekaj dni prej izročila častni dres kluba Draganu Vasiljkoviću, ki je v hrvaških zaporih prestal 15-letno kazen zaradi vojnih zločinov, storjenih na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Pantić je javno spraševal Džajića, ali ve, da podeljuje častni dres velikega kluba vojnemu zločincu, ki je obenem le par dni pred svečanostjo izjavil, da so morilci predsednika srbske vlade dr. Zorana Đinđića državni junaki, ki jih je treba takoj izpustiti iz zapora, osvoboditi in odlikovati.

Vasiljković, rojen v Srbiji, je kot otrok odšel s starši v Avstralijo. Kot starejši mladostnik je imel na novi celini težave z zakonom, najprej zaradi preprodaje ukradenega blaga, nato zaradi organiziranja deklet za večerna ali dnevna spremstva. Policija mu je ponudila izbiro – zapor ali odhod v vojsko. Izbral je drugo možnost, spremenil ime in priimek v Daniel Snedden ter končal šolo za rezervne oficirje. Potem se je kot vojak za plačilo udinjal po različnih bojiščih Afrike. V drugi polovici 80. letih se je vrnil v Evropo, se med drugim ukvarjal tudi z izposojo jadrnic ob obali Črne gore in iskal nove stike v Beogradu.

To je že čas, ko je srbski parlament na eni izmed zaprtih sej potrdil dopolnilo zakona o obrambi. Z njim je bilo določeno, da se lahko oblikujejo paravojaške enote. Milošević ni mogel več čakati. Potreboval je svojo gardo, kateri bo lahko podredil jugoslovansko armado. Takrat je uporabil Vasiljkovića, ki je dobil naročilo, naj oblikuje prve specialne enote, ki bodo lahko delovale izven takratnih republiških meja. Vasiljković je odšel v Knin in tam začel svojo pot zločinov, zaradi katerih je bil po vojnah obsojen. Toda to ni bila ključna vloga, ki mu jo je namenil Milošević. Potreboval ga je za nekaj bolj pomembnega. Ukazal je, naj iz njega naredijo medijskega vojaka.

Spomladi in poleti leta 1991 so režimski časopisi objavljali najrazličnejše zgodbe o njegovem legendarnem junaštvu, pisali so posebne pesmi in anekdote iz njegovega življenja, sestavljali posebne feljtone, odprli prostor v televizijskih dnevnikih, objavili strip o njegovem življenju. Milošević je želel predstaviti junaka vojne, ki ga ni mogoče premagati. Takšen vojak naj bi Miloševiću pomagal pri težavah, ki jih je imela armada z mobilizacijo in vpoklici novih vojakov. Skrivnostni “kapetan Dragan” je bil prikladno orodje za takšno vlogo.

28. marca 2020 je bil Vasiljković izpuščen iz zapora. Vrnili so ga v Beograd. Kandidiral bo na parlamentarnih volitvah. Milojko Pantić ne bo nikoli več navijal za Crveno zvezdo.

Komentar je bil objavljen v Primorskih novicah 12. junija 2020.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s