Tistega dne je izvedela. Morda celo nekaj ur pred tem, v poznih urah prejšnjega dne. A se ji to ni zdelo več najpomembnejše. Sporočilo je bilo kratko. Da ji tajno sledijo in naj zato preveri svoj avtomobil. Nekoliko obsežnejše je bilo samo navodilo o orodju, ki ga bo potrebovala, ter napotilo, kako odviti spodnji pokrov volanskega mehanizma. Prav tam je našla vgrajene mikrofone, ki so lahko prestregli vsak njen pogovor. Bilo jo je strah in z občutkom izdaje je iskala tiste, ki bi to lahko naredili. Odšla je na mestno policijo. Od naglice in tudi jeze se je, ko je pripovedovala o dogodku, zdelo, da je morda malce zmedena, toda policist jo je skrbno poslušal, preveril vozilo in potrdil njen sklep, da ji je bilo prisluškovano.
Josipa Rimac, državna sekretarka na Ministrstvu za upravo vlade Republike Hrvaške in članica vodstva vladajoče stranke, z že malce pozabljenim naslovom – strankina kraljica, je bila pomirjena in tako kot njeni informatorji prepričana, da je niso spremljale državne službe. Dva dni pozneje, v petek, 29. maja 2020, so njo in še nekaj drugih aretirali. Razlog je bila njena podpora dvema zasebnima investitorjema pri pridobivanju finančnih sredstev in ustreznih dovoljenj za postavitev velikega polja vetrnih elektrarn. Kot vedno ob takšnih prilikah so se državnim uradnikom obljubljale tudi ustrezne nagrade. Tožilci in kriminalistična policija so jo spremljali dlje časa in krajši čas tudi poslušali. Gospa Rimac je v zaporu. In tu jo bomo zdaj zapustili. Kot bomo ob strani pustili tudi načrte o velikih vetrnicah, ki se jim zdaj vsi udeleženi odpovedujejo.
Prav v dneh, ko so gospo aretirali, se je v Zagrebu nadaljeval zapleten sodni proces. Leta 2012 so namreč zaprli nekaj ljudi, ki so bili osumljeni trgovine s posebnimi informacijami. Glavni državni tožilec Mladen Bajić jih je obtožil, da so kupovali zaupne policijske podatke o osebah, ki jih policija in tajne službe nameravajo spremljati in jim prisluškovati. In seveda so iste operativne načrte znali tudi prodati. Pred izročitvijo zainteresiranim posameznikom so jih opremili tudi z imeni in priimki sodnikov ter tožilcev, ki so zadevo spremljali in podpisovali potrebne naloge za prisluškovanje in nadzor. Bajić je bil prepričan, da je organizirani skupini uspelo znotraj policije najti tudi prodajalce informacij o načrtovanih zaupnih policijskih akcijah. Eden od zelo zaskrbljenih je bil tudi bivši član uprave hrvaške naftne industrije Josip Petrović. Od prodajalcev je želel kupiti karkoli, tudi zgolj drobno vest ali naključno slišano omembo o sebi. Predvsem pa ga je zanimalo, ali bi ga lahko zasledovali in mu prisluškovali.
Petrović je bil eden od vplivnih zaupnikov predsednika vlade dr. Iva Sanaderja. Bil je posvečen v skrivnosti »vladarjevega Dvora«. Vedel je tudi za namen nenadnega predsednikovega potovanja: Sanader se je 25. junija 2006 odločil, da ne bo odšel na proslavo dneva državnosti v Vukovar, ampak je z vladnim letalom je odpotoval v Verono na predstavo opere Cavalleria rusticana. V isto mesto, isto areno, na isto operno predstavo so dopotovali tudi šefi ameriškega farmacevtskega podjetja Barr. Spali so v istem hotelu ter skupaj s Sanaderjem in takratnim predsednikom hrvaške farmacevtske družbe Pliva večerjali v isti restavraciji. Samo nekaj tednov pozneje je Barr kupil in prevzel Plivo. Toda Petrović ni bil samo poznavalec dogodkov, za katere nihče ni želel, da bi postali javni, temveč tudi predsednikov pomočnik pri organiziranju sestanka, ki bi moral ostati tajen. Sanader je 4. avgusta 2007 v svojem kabinetu sprejel Zsolta Hernádija, predsednika uprave madžarske naftne družbe Mol, in Petrovića.
Doseženi dogovor je bil za madžarskega gosta izjemen. Predsednik hrvaške vlade mu je prepustil upravljavske pravice v Ini. Obljubil je tudi, da bo njegova vlada odkupila plinski, izgubarski del Ine. Hrvaška naftna družba je s svojimi črpališči nafte in rafinerijama postala madžarski prodajni bencinski servis. Madžari so to predsednikovo dobroto skrbno poplačali z nakazili na posamezne račune v švicarskih bankah. Dve leti pozneje, 1. julija 2009, je Sanader nenadoma odstopil. Hernádi je bil v težavah. Poklical je Petrovića in z njim podpisal posebno pogodbo o pomoči pri nadaljevanju dogovorjenega posla. Nova hrvaška vlada, vodil jo je Zoran Milanović, je zahtevala, da se pogodba z Molom izniči. Kot razlog so navedli madžarsko podkupovanje najvišjih hrvaških politikov. Posel, ki naj bi ostal skrit, je postal prvovrstna politična tema in ključna točka nesoglasja med Hrvaško in Madžarsko.
Viktor Orbán je 6. junija letos odkril spomenik Madžarska kalvarija v spomin na 100. obletnico mirovnega sporazuma, ki ga je Madžarska morala podpisati. Na spomeniku je vklesanih 12.500 imen mest, vasi, občin, tudi slovenskih, ki so bile do leta 1920 del madžarskega dela avstro-ogrske monarhije. Kot da se v zadnjih sto letih ni prav nič spremenilo. Ob proslavi so posebej izpostavili napis Reka – madžarsko morje in pozneje pojasnili, da je pravilen prevod napisanega Reka – Na morje Madžari.
Hrvaška vlada je morala odgovoriti. Hrvaški zunanji minister je bil zelo spravljiv. Skrbno je izbiral besede ter nato napisal, da je madžarski spomenik treba razumeti zgolj kot spomin na minuli čas, saj da madžarska vlada pozna potek mejne črte med državama. Sledil je odgovor madžarskega ministra za zunanje zadeve ter takoj potem še njegovega uslužbenca, naj sosedje ne pozabijo, da je madžarska naftna industrija, podjetje Mol, lastnica hrvaške naftne družbe, vključena v največja vlaganja na Hrvaškem. Da mora Hrvaška zato predvsem pokazati dolžno spoštovanje do predsednika Viktorja Orbána.
Gospa, ki so jo imenovali partijska kraljica, je bila včeraj še vedno v zaporu. Hrvaški predsednik vlade pa je na svojo mizo dobil analizo in spremljajočo finančno oceno, koliko milijard bi državo stalo morebitno razdrtje dogovora Sanaderja in Harnádija.
Borut Šuklje 