25. maj: Dan, ko je bil načrtovan prevrat

Najprej so slišali samo svojevrstno cmokanje, svojevrsten izraz zadovoljstva z dobro hrano. In prav zato so morali znova preveriti, kaj se dogaja z njihovimi skrbno postavljenimi prisluškovalnimi aparati. Le nekaj let kasneje, ko sta Janez Janša in Igor Bavčar objavila eno izmed zadnjih sporočil Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je poročalo, da sem bil tudi sam tarča jugoslovanskih obveščevalnih služb, je bilo jasno, da so vse naprave delovale brezhibno. Razlog ugodja tistega poznega popoldneva je bil pečen piščanec. Takrat se mi je zdel najboljši in tudi danes se znam spomniti njegovega okusa. Pa tudi stekleničk vina, ki nama jih je prinesla. Prav tako, kot imam skorajda oprijemljivo v spominu tudi nelagodje, nekakšno spraševanje, zakaj nama niso ob obisku ugledne in vplivne gostje dovolili izhoda, temveč so nam znotraj skrbno varovane vojašnice, namenili najmanjšo možno sobico, veliko le nekaj kvadratnih metrov. Vhod v vojašnico v Postojni je bil seveda kot povsod na svetu nadzorovan. Ta prav poseben vhod, nekakšen majhen hodnik, o kateri pišem pa je imel še dva dodatna prostora. Prvega namenjenega zunanjim obiskovalcem in drugega vedno zaprtega in nekako pozabljenega. Prav v ta drugi prostor so naju pripeljali. Oba sva bila leta 1986, na služenju, takrat obveznega vojaškega roka. Željko Cigle, sedaj poslanec v Državnem zboru in jaz. Potem so vojaški policisti odprli vrata tudi najini obiskovalki, Viki Potočnik, v tistih letih vplivni poslanki zveznega, pomeni jugoslovanskega parlamenta in vodstva slovenske mladinske organizacije.

Vika, policisti so jo, kot sem kasneje tiste noči izvedel, zavedli v svoje knjige, kot Viktorijo, nama je prinesla omenjeno pečeno piško. Zato sva najprej jedla. Potem smo se pogovarjali o različnih stvareh, pa tudi o vsem tistem, kar smo skupaj predlagali v politične razprave. O človekovih pravicah, tudi o uporabi maternjega jezika v takratni jugoslovanski armadi, pravici do civilnega služenja vojaškega roka, ugovoru vesti in podobnih stvareh, ki smo jih v tistem času prinašali v javno življenje. Nekje vmes, med pogovorom, sem ji tudi povedal, da se bodo začele težave . Franjo Frančič je namreč leto prej napisal roman z naslovom Domovina , bleda mati. Izdala ge je založba Aleph in v skladu z običaji sem bil, povsem na koncu, v kolofonu, podpisan kot predsednik izdajateljskega sveta. Vojaška obveščevalna služba je roman, v nekaterih delih, prevedla in ga uvrstila med tekste z nevarno vsebino. Potem je ljubezniva obiskovalka odšla, najverjetneje nazaj v Ljubljano, vojaka, Cigler in Šuklje, pa vsak v svoj vod. Bilo je pozno popoldan. Nekaj ur kasneje, v prvih urah naslednjega dne, se je začelo. Spomnim se siren za alarm in prižigajočih se luči. Nato so me zvlekli z postelje, spal sem v drugi vrsti, na pogradu zgoraj in spraševali kam sva skrila najino obiskovalko, ki da po obisku ni zapustila kasarne. Kmalu se je izkazalo, da sta policista zgolj pozabila vpisati njen odhod v pravo knjigo. Ne ono običajnih obiskovalcev, temveč tisto z obrobljenimi platnicami, namenjeno vojaškim obveščevalcem.

22.januarja 2014, je bila sklicana nujna seja Komisije za peticije in človekove pravice slovenskega parlamenta. Sejo je vodila poslanka Eva Irgl in očitno zaradi različnih tem, kot gosta, povabila tudi Romana Laljaka, sedanjega župana občine Radenci. Leljak je ob vprašanju enega od prisotnih poslancev, potrdil, da je bil v bivši državi uslužbenec vojaške obveščevalne službe, največkrat poimenovane KOS, a ob tem dodal, da je njegov edini greh , spremljanje in zasliševanje vojakov Ciglerja in Šukljeta. In temu dodal, da njegove ovadbe niso bile takšnega ranga, da bi naju zaprli ali obsodili.

Lelja ,kot obveščevalni oficir , seveda ni mogel vedeti, da so se v tistem letu pripravljali načrti za politični prevrat v Jugoslaviji. Ter, da so zato iskali potreben in poseben, v javnosti odmeven povod. Vsaj eden izmed takratnih jugoslovanskih politikov je imel tudi potrebno znanje, kje povod iskati. 21.marca 1984 je namreč podpisal enega od najbolj obskurnih državnih dokumentov, z dolgim naslovom” o idejnih in političnih tendencah v umetniškem ustvarjanju, literarni, gledališki in filmski kritiki ter o javnih nastopih dela kulturnih ustvarjalcev, v katerih so vsebovana politično nesprejemljiva sporočila”. Pobudnik in pisec dokumenta avtorjev, ki jih je potrebno prepovedati ali izbrisati, je bil dr. Stipe Šuvar, član in tudi predsednik vodstva jugoslovanskih komunistov, sopotnik, veliko bolj znanega Slobodana Miloševića.

Šuvar je hitro razumel, da je praznovanje 25. maja 1987, lahko tudi čas njegovega obračuna s Slovenijo. Svojevrstnega prevrat, v katerem bosta združena z Miloševićem, obsodila slovensko politiko. Takratna ZSMS je bila, prav na začetku, mišljena zgolj kot poligon merjenja moči.

Zmagovalni predlog oblikovne rešitve plakata Dan Mladosti 1987 je bil znan konec januarja istega leta. Izbran je bil Studio Novi kolektivizem, član umetniškega kolektiva Neue slowenische Kunst, NSK. Le dober mesec kasneje, 25. In 26. februarja, sta najprej dnevnik Oslobođenje, ki je in še izhaja v Sarajevu, glavnemu mestu Bosne in Hercegovine ter takoj zatem srbski in široko segajoč dnevnik Politika, objavila pismo ing. Nikole Grujića, o veliki plakatni prevari, o predelavi slike iz časa tretjega rajha, le da so nacistični simboli zamenjani z socialističnimi. Pojasnila avtorjev plakata, o retroprincipu kot umetniškem izrazu ter provokaciji kot legitimnem delu sporočanja idej so bila v strahotnem hrupu napada na slovenski politični revizionizem, popolnoma preslišana.

A pravi cilj obračuna ni bil plakat. Jugoslovanske obveščevalne službe, tudi Šuvar in Milošević, so bili kmalu obveščeni tudi o pogovorih, ki smo jih imeli o načinu odhoda štafete mladosti. Slovenija je bila tistega leta organizator slovesnosti ob začetku poti. S predstavniki skupine NSK smo se pogovarjali o predstavi na Bohinjskem jezeru. Zgradili naj bi impozanten pontonski most, v obliki polovice Maljevičevega Črnega križa, na katerega naj bi postavili maketo slovenskega parlamenta, mojstra Jožeta Plečnika. Gol fant, natančno tak, kot na plakatu Novega kolektivizma, naj bi priletel s helikopterjem iz smeri Triglava in štafeto predal nosilcem, ki naj jo ponesejo do mesta glavne zaključne prireditve v Beogradu.

Vse takratne jugoslovanske televizije so seveda načrtovale prenos bohinjske predstave. Prav med preosom naj bi razkrili prav vse kar je napisal ing. Grujić . Računali so na kolektivno jezo ter obtožbo. Predvsem pa na ključen dokaz o sprevrženosti slovenskega političnega prostora. Toda ko se je izvedelo, da bohinjske predstave ne bo, so morali uporabiti načrt B in objaviti inžinjerjevo pismo.

Plakat NSK je dosegel tisto, kar je bilo večini umetnikov sveta skorajda nemogoče doseči. S svojo močjo je majal državni ustroj. Nič več ni moglo biti tako kot je bilo, Tudi Milošević in Šuvar sta dosegla vsaj del svojega cilja. Prvi z dokončni slovesom od proslavljanja 25.maja, dneva mladosti in svojim poizkusom zasesti Titovo mesto, drugi z dokazom, da lahko vplivno posega v dnevno politiko.

Komentar je bil objavljen v časniku Večer 30. maja 2020.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s