Potovanje grofa Alberta Apponyija

Oni, ki so vojno izgubili, so večinoma tisti, ki so povzročili trpljenje, smrti in vso bolečino, ki jo človek še lahko prenese. Prav zato je tistega jutra, 5. januarja leta 1920, prišel na glavno železniško postajo v Budimpešti opazno šarmanten, visok in takrat že skoraj popolnoma siv moški, star dobrih sedemdeset let. Bil je brez vozovnice in vedel je, da ga bodo skladno z dobrimi delovnimi in varnostnimi navadami tudi pospremili na pravi peron. Železniškemu osebju se mu ni bilo treba posebej predstavljati in ponavljati, da je Albert Apponyi, saj so prav vsi vedeli, kdo je, ter so večinoma tudi poznali cilj njegovega potovanja. In ta tudi danes ni nobena skrivnost, saj iz množice pričevanj vemo, da je grof Apponyi tistega dne odšel na zaključna mirovna pogajanja v francosko prestolnico Pariz. Ko je iz potujočega vlaka opazoval ljudi, ki so mu mahali in mu želeli srečo, je sam vedel, da odhaja na pariški sestanek zgolj kot predstavnik države, ki je izgubila prvo svetovno vojno. Njegovi sodelavci so se zgolj udobno namestili in spet pregledovali dokumente in zemljevide, ki so jih pripravili, kot da bi se bali, da ne bi katerega ob odhodu na tako usodno potovanje morda pozabili. Med kartami in zemljevidi, ki jih je njegova delegacija še posebej označila, so bili tudi tisti, ob katerih se zdaj, sto let pozneje rad fotografira predsednik vlade Republike Madžarske Viktor Orbán.

Najbolj opazno je bilo januarja 2011, ko je Madžarska prevzela mesto predsedujoče Evropski uniji. Takrat so v Bruselj kot darilo prinesli tapiserijo z izvezenim zemljevidom madžarskega etničnega ozemlja iz leta 1848. Prav takšnega, kot ga je imel v svoji pariški dokumentaciji grof Apponyi. Spremenjene državne meje in ozemlja, ki so po končanih pariških mirovnih pogajanjih pripadle Srbiji, Hrvaški, Slovaški, Romuniji in Sloveniji, so zamolčali. Kot da grofove pogajalske poti v Pariz ni bilo. Prav zato se moramo zdaj vrniti k njegovemu potovanju.

Delegacijo, ki jo je vodil, so v Parizu sprejeli samo kot vojaške in zgodovinske poražence. Nastanili so jih v lepem renesančnem gradu, na robu Bolonjskega gozda, zgradbi z imenom Chateau de Madrid, ki jo je z mediteranskim šarmom gradil naš bližnji sosed Giraloma della Robbie iz Firenc. Apponyi je imel samo eno nalogo, da pred razsodbo četverice, ki so jo sestavljali predsednik Združenih držav Amerike Woodrow Wilson, predsednik vlade Velike Britanije David Lloyd George in njegova kolega, francoski in italijanski premier Georges Clemenceau in Vittorio Orlando, doseže ključno spremembo predloga sodbe. Ta je zaradi vloge Ogrske v prvi svetovni vojni državi odvzela skoraj dve tretjini njenega ozemlja. Apponyi je nastopil z nasprotnim predlogom, da ima Madžarska pravico ostati kot enotna država v mejah velike Madžarske, z vsemi teritorialnimi pravicami. V svojih nastopih je bil dober, saj je znal ključne poudarke razdeliti skladno z interesi poslušalcev. Hkrati pa je zagovor svoje države znal predstaviti v brezhibni francoščini, angleščini in italijanščini. Vedel je, da je to zadnja možnost, saj so vsa druga politična orodja za ohranitev imperija že izrabili, tudi predajo oblasti Leninovemu zaupniku Belu Kunu.

Četrtega junija 1920 so zaupniki madžarske vlade morali podpisati mirovni sporazum. Meje nove madžarske države so bile določene na novo. Prostor Evrope se je spet razmejil, kot vedno nikoli povsem pravično, toda tudi kot vsakič skladno z voljo zmagovalcev. Zastave v Budimpešti so bile spuščene na pol droga. Takrat je nastalo tudi geslo, da podpisanega mirovnega sporazuma Madžarska nikoli ne bo spoštovala. In pojavili so se plakati o madžarski zemlji, ki da jo plenijo njene sosede. Slovaška, Avstrija, Poljska, Hrvaška, Srbija in Slovenija. Sedanji predsednik madžarske vlade Orbán je znal sto let pozneje to politično uporabiti. Najprej, ko je 4. junij uzakonil kot dan nacionalne enotnosti, ter nazadnje 6. maja letos, ko je objavil sliko zemljepisnega globusa iz časa Avstro-Ogrske in mejami velike Madžarske.

A vse to bi bilo lahko letos, ob stoletnici podpisa pariškega mirovnega sporazuma, pričakovano. Da bo predsednik Orbán nagovarjal svoje volivce in obujal nacionalni sentiment. Toda zgodila se je novost. Madžarski predsednik vlade je v nedeljo, 16. februarja, v svojem letošnjem nagovoru državljanov in državljank ocenil, da so včasih mislili, da je Evropa njihova prihodnost, da pa danes vedo, da so prav oni prihodnost Evrope. Da je zgodovina podarila narodom srednje Evrope možnost, da zgradijo novo zvezo. In pri tem naštel države zaveznice, Hrvaško, Srbijo in Slovenijo. Lahko bi razumeli, da Orbán sporoča, da je to edina prava odločitev. Saj da najrazvitejše evropske države in vodstvo EU ne bo dopustilo, da bi jih srednjeevropske države razvojno dohitele. Toda še bolj je razumljivo, da je bilo Orbánovo sporočilo namenjeno, ne le Srbiji in Hrvaški, ampak predvsem Sloveniji, naj spet razmisli o svoji zunanjepolitični doktrini o najtesnejšem sodelovanju z gospodarsko in demokratično najbolj povezano centralno Evropo, Nemčijo in Francijo, državami Beneluksa in Skandinavijo. Ter oceni novo ponudbo o sodelovanju v evropskem zavezništvu z Madžarsko. Orbán bi si tako okrepil svoj vpliv znotraj Višegrajske skupine, Poljske, Češke, Slovaške in Madžarske, ter kot zunanjepolitični gostitelj Slovenije, Hrvaške in Srbije tudi v Evropski uniji.

Predvsem pa bi pokazal, da ima železniška kompozicija, ki je peljala grofa Alberta Apponyija v Pariz, zdaj, sto let pozneje, novega, uspešnejšega potnika.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s