Vsakič, ko sem prišel v katero izmed njegovih pisarn, me je presenetila urejenost pisalne mize. In v natančnem sosledju odloženih pisem, dokumentov, zaupnih sporočil, so imela prav posebno mesto njegova nalivna peresa znamke Montblanc. S svojim simbolom, ki si ga lahko bral kot zvezdo ali zgolj mehanično kolo, podobno tistemu skupine Irwin, so bila skoraj edini okras prostora. Zdelo se mi je, da strogost ureditve prostorov nekako ne sovpada z njegovimi leti, saj je bila prestara. Toda prav ta skoraj popolna enoličnost mu bo zdaj spet koristila. Miroslav Lajčák, zunanji minister, je bil prav v času pričakovanja katoliških vernikov, v dneh velike noči, imenovan za posebnega odposlanca Evropske unije. Na svojo novo pisalno mizo je dobil skoraj nerešljiv problem: Srbijo in Kosovo pripeljati do zavezujočega sporazuma o popolni normalizaciji odnosov. Nalogo, ki je bila leta prej pogubna za politike, ki so se je dotaknili. Bila je nerešljiva. Tudi za nekdanjega predsednika Jugoslavije Josipa Broza, ki je imel policijo, vojsko, tajne službe in vsa pooblastila. Morda so prav zato njegovega prijatelja pisatelja Miroslava Krležo po smrti obtožili, da je v svojem zadnjem romanu Zastave razstavil idejo jugoslovanstva. Saj da je junak njegovega romana Kamilo Emerečki dal prav Arnavtom, naj se odzovejo na srbski teror z orožjem. Celo več, da je tako sporočil, da imajo Srbi pred fenomenom albanske demografske eksplozije samo eno možnost rešitve lastnega naroda – da amputirajo lastni teritorij. Saj da bodo v nasprotnem postali Albanci večinski narod v Srbiji. Slobodan Milošević je začel svoj politični vzpon prav s tem vprašanjem. Na Kosovu je povedal, da državljanov srbske nacionalnosti nihče ne sme pretepati. Nepregledni množici čakajočih na njegove besede je na velikem protestu v Beogradu povedal, da bo zapiral neposlušne kosovske politike. Odziv zbranih je bil primerljiv samo z velikim oratorijem, ko zbor pojoč odzvanja navdušenje. Milošević je s svojim pozivom meril na poslušalce, ki so imeli v Jugoslaviji politično moč. Pa ne mislim vseh tistih iz Srbije, ki so v njem videli novega rešitelja, temveč posebne sledilce, ki so njegova sporočila razumeli kot posebno zgodovinsko priložnost. Najprej njegovega hrvaškega kolega v vodstvu jugoslovanske komunistične stranke Stipeta Šuvarja in nekoliko pozneje Šuvarjevega novega predsednika Franja Tuđmana. Milošević je Šuvarja razmeroma hitro, ko se je pokazalo, da ne zna sodelovati pri odstranitvi Milana Kučana, tudi umaknil. Toda s Tuđmanom – oba sta bila neprizivna predsednika republik – sta našla skupni cilj: dokončno ureditev jugoslovanskega vprašanja z medsebojno delitvijo ozemlja Bosne in Hercegovine. Razumela sta pomembnost vojne kot načina ureditve stanja v takrat še enoviti državi in tudi vprašanja Kosova. Ko sta morala narediti povzetek, to je bilo že leta 1995, in sta se na mirovni konferenci o končanju bosanske vojne v ameriškem Daytonu poslavljala od ideje delitve, sta delovala uglašeno.
Konec meseca januarja leta 2003 se je po novoletni inavguraciji novega brazilskega predsednika v Beograd vrnil demokratično izvoljeni predsednik srbske vlade Zoran Đinđić. Na sestanku, ki smo ga imeli v eni od državnih vil na Dedinju, je napovedal, da želi dogovorno rešiti vprašanje statusa Kosova, saj mora evropska Srbija imeti svoje državne meje. Marca istega leta so ga ubili.
Potem so sledila pogajanja v Bruslju. Večinoma sta jih vodila takrat novi srbski volilni zmagovalec Aleksandar Vučić in predsednik vlade Kosova Hashim Thaçi. Federici Mogherini, ki je kot evropska komisarka za zunanjo politiko vodila pogovore, je uspelo doseči pomembne dogovore. Kljub temu da za vse, o čemer sta se dogovorila srbski in kosovski lider, ni vedela. Toda bruseljski dogovori so leta 2018 zastali. In takrat je v izpraznjen prostor vstopil ameriški predsednik Donald Trump.
Tik pred letošnjo veliko nočjo, v času imenovanja Miroslava Lajčáka, sta njemu in administraciji pisala kongresnik Eliot Engel in senator Bob Menendez. Oba demokrata. Pozvala sta ga, naj reši konflikt Srbije in Kosova tako, da bo to za obe državi pravično. Naj ne pritiska samo na kosovsko vlado. Toda to ni ključni del pisma. Pomembnejši je dostavek, da nobena rešitev odnosa Beograda in Prištine ne more biti dosežena brez sodelovanja evropske politike. Miroslav Lajčák je bil imenovan prav tiste dni. In nihče v Bruslju mu ne zna povedati, kaj sta se po letu 2018 dogovorila Vučić in Thaçi. Edini oprijemljiv kažipot je sporočilo takratnega Trumpovega svetovalca za nacionalno varnost Johna Boltona s konca avgusta leta 2018, da obstajajo tihi znaki o pogajalski želji Beograda in Prištine glede korekcije meje. Ter da verjame, da tudi EU ne bo preprečevala rešitve, ki bi bila za obe strani zadovoljiva.
Miroslav Lajčák se je znašel pred dvema ključnima neznankama pri reševanju nove naloge. Prva je uspešen Trumpov odposlanec za vprašanje Kosova in Srbije Richard Grenell. Predvidevam, da se še nista srečala. Druga neznanka je vprašanje, s kom se bo na Kosovu lahko pogovarjal. Predsedniku vlade Albinu Kurtiju, zagovorniku združitve Kosova in Albanije, so izglasovali nezaupnico, vendar ne želi oditi. Hashim Thaçi, ki ga Kurti označuje za predsednika, ki je oropal Kosovo, pa želi pogovore nadaljevati, a z agendo, ki vključuje tudi zamenjavo ozemelj. Veleposlanik Grenell, zdaj tudi vodja ameriških obveščevalnih služb, je pragmatičen politik, ki zna reševati naloge. In njegov načrt pravzaprav ni prav daleč od načrta nemške kanclerke Angele Merkel, da je treba ljudem najprej zagotoviti delo, zadovoljstvo in boljši življenjski standard, potem pa uresničiti politične rešitve. Tudi zato bi se Lajčák moral najprej srečati z Grenellom, morda kar v nemški prestolnici.
Borut Šuklje 