Potovanje Ibrahima Hotija v Meko

Tudi tistega jutra, 20. decembra leta 1971, se je Ibrahim Hoti skrbno pripravil na molitev, pogrnil preprogo in gledal proti svetemu kraju. Bil je vesel, celo srečen, saj je vedel, da bo po obredu spet lahko prešteval dni do svojega odhoda na pot molitve, romanje v sveto mesto Meko. Pravzaprav je skoraj ves decembrski čas porabil za potrebne priprave. Za potovanje, ki je bilo zanj skoraj nepredstavljivo daleč, vsekakor pa dlje od vseh poti, ki jih je kadarkoli opravil iz rojstne vasi Đakovica na Kosovu, je potreboval dva dokumenta.

Potni list, ki ga je, saj ni bil politično sumljiv, že dobil, in potrdilo o cepljenju proti črnim kozam, varioli vera. Cepiti se je moral proti bolezni, ki se je navadno začela z visoko telesno temperaturo, bolečinami v nogah, nenavadno utrujenostjo, tesnobo v prsih in glavobolom. V Jugoslaviji je bila že pozabljena, saj so bili zadnji primeri dokumentirani kmalu po koncu prve svetovne vojne. Tudi Hoti se je ni spominjal, pa tudi ni bral prav veliko knjig, ki so opisovale smrtonosni srednjeveški pohod virusa črnih koz po Evropi. Vedel je samo, in to mu je povsem zadostovalo, da se mora cepiti zaradi dovoljenja za začetek svoje poti. Njegovi sopotniki so ga tudi obvestili, da ima po opravljenem cepljenju lahko reakcijo, ki bo vidna na koži, tudi na rokah in obrazu. Ki pa se ji da izogniti, če si naneseno cepivo takoj obrišeš z alkoholom.

Po jutranji molitvi se je Hoti odpravil v Skopje k zdravniku, ki je imel potrebno cepivo. Jugoslovanske zdravstvene oblasti so ocenile, da je zaradi nevarnosti novih okužb z boleznijo, ki se je v sedemdesetih spet pojavila tudi na Bližnjem vzhodu, treba na hadž, romanje v Meko, potovati zgolj z letalom, in da je treba vse potnike pred odhodom in ob vrnitvi znova pregledati. Ni bilo povsem jasno, zakaj, ali zaradi strahu pred vožnjo z letalom ali zaradi nižjih stroškov potovanja – Hoti je skupaj z drugimi muslimanskimi verniki, sredi januarja 1972, odpotoval proti Meki z avtobusom lokalnega prevoznika. In to je bila že druga usodna napaka.

Prvo je naredil zdravnik, ki ni preveril, ali je bilo cepljenje uspešno. Domov so se vrnili 15. februarja, potem ko jim je prav pot z avtobusom omogočila postanke še v nekaterih državah na poti, kjer so lahko kupili tudi priložnostna darila za svoje bližnje. Na tržnici v Bagdadu je kupil tudi dve leseni piščali, na kateri je igral sam ali pa jih posojal sopotnikom za krajšanje časa vožnje. Doma je družini in sorodnikom, ki so ga pričakali in mu čestitali hadž, pripovedoval o potovanju. Drobnih in velikih vprašanj je bilo veliko. Hoti je pripovedoval in vmes tudi malce igral na kupljeno piščal. In jo spet posojal skrbnim poslušalcem. Seveda takrat še nihče ni mogel vedeti. Toda okužba z virusom črnih koz se je širila.

Okoliški zdravniki prvih znakov bolezni niso prepoznali, pripisovali so jih najrazličnejšim vrstam drugih takrat pogostejših bolezni. Dokler ni v prvih dneh marca 1972 ameriška radijska postaja Glas Amerike objavila vest, da je nevaren virus, ki lahko ogrozi Evropo spet v Jugoslaviji. Objavo je bilo razumeti kot opomin, naj takratna jugoslovanska oblast ne poskuša skriti začetka epidemije. Bil je namreč čas popolnega nezaupanja. V Jugoslavijo se je vrnil stalinizem. Saj se je predsednik države spet čutil ogrožen.

V dokaz svoje neokrnjene moči je sprožil nov krog političnih čistk in procese odstranitev liberalnih vodstev v Sloveniji, Makedoniji, Srbiji in na Hrvaškem. Jugoslovanski predsednik, Josip Broz Tito, je začel obnavljati svoje poti v Moskvo.

Leto 1968 in sovjetska okupacija Češkoslovaške republike sta bila pozabljena. Predsednik takratne Zveze sovjetskih socialističnih republik, Leonid Brežnjev, je Tita ob njegovi osemdesetletnici odlikoval z redom Lenina. Jugoslovanski predsednik je spet začel hvaliti Sovjetsko zvezo. Tudi zato je med arabsko-izraelsko vojno Jugoslavija odprla svoja letališča za transporte orožja v Egipt in Sirijo ter svoje obveščevalne službe za radikalne nasvete, kako poraziti Izrael. Jugoslovanska politika je takrat, kot je napisal v svojem dnevniku odstavljeni predsednik slovenske vlade Stane Kavčič, videla večjega zaveznika v vsakem arabskem šejku, poglavarju iz črnega sveta ali azijskem despotu kot v državnikih zahodne Evrope. In bi zato lahko podlegla sovjetskemu vzorcu popolnega skrivanja informacij o virusu.

Po Hotijevi vrnitvi se je smrtonosni virus variole vera začel širiti, najprej na Kosovu in Sandžaku in na severu Črne gore ter svojo pot nadaljeval proti Beogradu.

Pisatelj Borislav Pekić je dobrih deset let pozneje napisal roman Steklina. Na mednarodnem londonskem letališču Heathrow nekega dne odkrijejo virus, ki se bliskovito širi. Prodre lahko v vsako človekovo celico in jo spremeni v tovarno novih virusov. Spremembe so dramatične, pripovedujejo pisateljevi literarni junaki, saj je virus najpopolnejša stvaritev vesolja z biološko organizacijo, ki je stroj za proizvodnjo življenja v njegovi najčistejši obliki. Letališče so spremenili v karanteno in vsakega, ki je želel pobegniti, ubili. Tako Pekić kot režiser Goran Marković, ki v istem času posname film Variola Vera, ne opisujeta samo bolezni in virusa. Govorita tudi o državi, ki je začela pot svojega zatona.

Jugoslavija je konec marca 1972 uradno razglasila epidemijo. Oblast, ki na epidemijo ni bila pripravljena, je morala, notranji in zunanji politični javnosti, pokazati svojo urejenost in moč. Uvedene so bile karantene, omejili so potovanja na ogrožena območja, javni shodi so bili prepovedani, cepljeni so bili vsi državljani takratne države. Epidemija črnih koz je bila ustavljena. Ibrahim Hoti je preživel.

Komentar je bil objavljen v časniku Delo 19. marca 2020.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s