Predsednik, ki želi urejati kmetije

Začelo se je skoraj neopazno, vsaj zdelo se je tako, povsem varno oddaljeno od one usodne prerokbe, da v Bosni nikoli ne smeš zaspati pod orehom, da se ne bi zaradi vražjih iger v njegovih vejah zbudil obseden. Ustavno sodišče Republike Bosne in Hercegovine je pred dnevi odločilo, da so kmetijska zemljišča v državi lastnina države. In bilo je dovolj za nov politični pretres.

Če v Sarajevu ponoči ne moreš spati, potem najprej slišiš uro na krščanski katedrali, nato prodorno uro pravoslavne cerkve in potem še glas iz sahat-kule pri Begovi džamiji. Prav tako je leta 1920 napisal Max Loewenfeld v pismu, v katerem pojasnjuje, zakaj se je odselil iz Bosne. Le Judje, je nadaljeval, nimajo svojih zvonov, toda bog natančno ve, koliko je pri njih ura. Zato tudi ponoči ostaja prav vse, kar deli, čeprav »vsi vse svoje želje in molitve pošiljajo istemu nebu v štirih različnih cerkvenih jezikih«.

Loewenfeld ni bil politik in seveda ni mogel poznati poteka jugoslovanskih vojn, ki so se začele sedemdeset let pozneje, niti ni mogel spoznati ali si ogledovati in poslušati Slobodana Miloševića, Franja Tuđmana in Alijo Izetbegovića ter njihovega zaključnega dogovora o miru, sklenjenega leta 1995 v ameriškem mestu Dayton. Loewerfeld je bil samo eden izmed literarnih junakov pisatelja Ive Andrića. Sto let pozneje, v ponedeljek, 17. februarja 2020, je Milorad Dodik, član predsedstva Bosne in Hercegovine, zahteval takojšnjo razveljavitev ustavne sodbe o kmetijskih zemljiščih ter takojšnjo zamenjavo treh ustavnih sodnikov. Seveda vsega ni mogoče narediti čez noč, je malo bolj razumevajoče dodal Dodik in se takoj nato vrnil z ultimatom, da morajo biti zahteve uresničene v prihodnjih dveh mesecih, sicer bo začel proces osamosvojitve Republike Srbske oziroma razhoda z Republiko Bosno in Hercegovino. Po običaju ga je takoj podprl predstavnik Hrvatov v Bosni in Hercegovini, sicer politični ljubljenec hrvaške oblasti, Dragan Čović. Ter v zameno dobil popolno Dodikovo podporo pri spremembah zapletene volilne zakonodaje. Cilj obeh je enako nevaren. Pozaba in odstranitev sprejetih mednarodnih zavez.

Mirovna pogajanja v ameriški vojaški bazi blizu Daytona so bila, jeseni 1995, uspešna. Ameriške pogajalce, ki so posredovali med Miloševićem, Tuđmanom in Izetbegovićem, je operativno vodil Richard Holbrooke, evropske pa Carl Bildt. Če so Američani želeli predvsem takojšen konec krvavih vojn ter dogovor o ločitvenih črtah med srbsko in muslimansko-hrvaško entiteto, so evropski posredniki opozarjali tudi na politična ter ustavna vprašanja delovanja Bosne in Hercegovine. Bildt je 8. novembra 1995 zahteval sestanek z ameriškimi kolegi. Predlagal je, da Evropejci pripravijo predlog novih ustavnih rešitev za Bosno. Tako načine delovanja oblasti kot ustavnega sodišča. Toda kljub vsemu je bila glavna pozornost treh predsednikov in ameriške administracije še naprej namenjena konkretnejšemu vprašanju zemljevidov ter črte delitve dveh entitet v enotni državi Bosni. Nekajkrat se je zazdelo, da se bodo mirovna pogajanja končala neuspešno. Ameriški pogajalci, ki se jim je občasno pridružil tudi zunanji minister, Warren Christopher, so zato iskali posamezne ozemeljske rešitve. Eno zadnjih je 20. novembra, tik pred kosilom, svojim sodelavcem sporočil Milošević. Da je privolil v Christopherjevo zahtevo, naj »Vogošće in hribe okoli Sarajeva prepusti Izetbegoviću«. Ko so to odločitev prenesli delegaciji bosanskih Srbov, vodila sta jo Momčilo Krajišnik in Nikola Koljević, je prvi dobesedno padel v nezavest. Bil je brez moči, saj bosanski Srbi v Daytonu niso imeli pravice do odločanja, bili so le posebni spremljevalci. Tuđman je bosanskim Srbom obljubil izhod na Jadransko morje v zalivu Molunat blizu Prevlake. Z Miloševićem sta bila zaveznika. Mirovni sporazum je bil sprejet, vojne v Bosni je bilo konec. Sprejeta je bila tudi nova ustava, ki je določala zelo razvejeno oblast in določila sestavo ustavnega sodišča, v katerem morajo sedeti trije sodniki – tujci. Temu je namenjena aktualna Dodikova zahteva. Naj odidejo domov in ne razpravljajo o tem, o čemer lahko odloča samo on sam. Pa vendar je v Bosni tudi človek, ki lahko prekliče odločitve, o katerih presodi, da so prestopile dogovorjene daytonske okvire delovanja države. To je avstrijski diplomat slovenskega rodu Valentin Inzko. Pred njegovim odhodom v Sarajevo leta 2009 sva se pogovarjala o morebitnih političnih težavah in zapletih, s katerimi se bo srečal. Najini pogovori so bili vedno ljubeznivi tudi zato, ker sva se vsakič spomnila na Lamberta Einspielerja, njegovega najožjega sorodnika, in Frana Šukljeta, ki sta tik pred začetkom 20. stoletja skupaj sedela v avstrijskem državnem zboru.

Inzko je v ponedeljek, 17. februarja letos, napovedal svojo moč ter Dodika in druge opozoril na svoja pooblastila. Sporočil je, da odcepitev Republike Srbske ni mogoča, da bi vsakršen tak poskus »pomenil prekoračitev rdeče črte«. In Inzko ima moč, da to naredi. Dodik ne omenja, toda prepričan je o podpori Srbije in Hrvaške. Septembra 1993 sta Krajišnik in Izetbegović v Ženevi podpisala srbsko-muslimansko deklaracijo. Ta določa, da imata obe strani pravico do referenduma o obstoju v skupni zvezi. Podoben tajni dogovor sta maja leta 1992 v Gradcu podpisala vodja bosanskih Srbov Mate Boban in Radovan Karadžić. Sprejela sta načrt delitve Bosne, po katerem bi 65 odstotkov ozemlja pripadlo Srbom, 20 odstotkov Hrvatom in preostanek Muslimanom.

Nič ni naključno. Inzko bo moral vpletene prepričati, da vprašanja kmetijske politike prepustijo drugim.

Komentar je bil objavljen v časniku Delo 20. februarja 2020.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s