Najprej je bilo slišati grozljiv jok otrok, ki je sledil pogledu na negibno telo njihovih očetov. Krvi je bilo razmeroma malo. V beograjskem naselju Bežanijska kosa je Marko Vuković skupaj s svojima hčerama in sinom v avtomobilu čakal na prihod žene. Žal je ni dočakal. Skupina odstranjevalcev ga je s petimi, natančno usmerjenimi streli ubila. Bil je tipičen mafijski obračun.
Samo dva dni pozneje, v nedeljo zvečer, 19. januarja 2020, sta dva moška v taverni Voskopoula na ulici Leoforos varis 14 v predmestju grškega glavnega mesta blizu Saronskega zaliva gostila svoji družini. Videti je bilo kot običajna nedeljska večerja v taverni, ki jo obiskujejo jedci dobrega mesa, pečenega na ognju. A to nedeljo je bilo popolnoma drugače. Za omizjem jih je sedelo sedem. Možje, trije otroci, nihče starejši od deset let, ter moška, skrivajoči se tarči. Večerja se je začela veselo in v pričakovanju. In prav toliko časa so jim odmerili štirje možje, ko so vstopili v restavracijo, obdano s steklom in znotraj obloženo s preprosto obdelanim kamnom. Le da niso bili obiskovalci ali pripravljavci hrane, ki bi čakali na svoj delovni turnus.
Bili so usposobljeni odstranjevalci. Z nekaj deset streli so ubili oba moška, njihovi naročeni tarči. Ostal je vrisk otrok ter skoraj antični dramatiki bližnja norost in iztirjenost njunih žena. Naročniki uboja, za katerega so potrebovali skrbno logistiko izvedbe, opazovalce in zasledovalce, usposobljene prisluškovalce telefonov, stanovanja za eksekutorje ter ukradena vozila, so vedeli, da želijo odstraniti oba, Igorja Dedovića ter Stevana Stamatovića. Oba sta minulo nedeljo zvečer z razstreljenima glavama obležala za najboljšo mizo atenske taverne Voskopoula.
Dedović je imel poleg črnogorskega tudi potni list Republike Slovenije in je vodil najmočnejšo organizirano kriminalno združbo Balkana in Evrope. Večina poslov z velikimi prevozi in pretovori najboljšega kokaina iz Južne Amerike na evropska tržišča je bila organizirana na njegovi pisalni mizi in dogovorjena v njegovih pisarnah. Običajno odsluženih, preveč govorečih ali premočnih niso ubijali ob pogledih njihovih otrok in žena.
V državah, kjer je organiziran kriminal povezan z najvišjimi nosilci oblasti, je čas obračunov in čiščenja največkrat mogoče zaznati kot sosledje novinarskih vesti o nenadnih ali nenavadnih likvidacijah.
Ko je 3. maja 1998 umrl hrvaški obrambni minister Gojko Šušak, je bilo prekinjeno premirje med dvema najmočnejšima mafijskima družinama v državi. Obe je uporabljala država, ko ju je potrebovala za skrito, tajno podporo svoji javni politiki ali učinkovito črpanje državnega denarja. Sledila je vojna in več ubojev, ki so bili namenjeni merjenju moči v podzemlju in iskanju novega političnega pokrovitelja. Le dan pozneje je odstopil predstojnik urada hrvaškega predsednika dr. Hrvoje Šarinić ter napovedal, da bo imel 8. maja zjutraj tiskovno konferenco, na kateri bo razkril mafijski ustroj Tuđmanove države. A nikoli ni stopil pred novinarje. Dan pred tem se je v nepojasnjeni nesreči ubil njegov najstarejši sin. Predsednik mu je izrekel sožalje in obljubil zaščito družini. Toda le nekaj dni pozneje je bilo opozorilo ponovljeno. V nikoli pojasnjenih okoliščinah je bil težko poškodovan mlajši Šarinićev sin. Oče je za vedno ostal tiho.
Petnajst let pred tem je odstranjeval sledi srbski predsednik Slobodan Milošević. Dafina Milanović je leta 1991 postala lastnica Dafiment banke. Ob popolni asistenci oblasti ji je uspelo iz najskritejših zalog obubožanih državljanov Srbije izvleči veliko denarja. Samo v prvem letu dobre tri milijarde nemških mark. Ljudje so jo oboževali, bila je odrešenik, saj je obljubljala izjemne obresti. Sledilo je opozorilo. Huda in nikoli pojasnjena avtomobilska nesreča, v kateri so umrli njen mož, hči in sin. Kmalu potem je propadla tudi banka. Toda Dafina se tega ni bala. Imela je beležnico s popisom denarnih daril najvišjim predstavnikom oblasti in tudi onim v opoziciji, ki jih je štela za njihove naslednike. Miloševićevi agenti so jo prav zaradi beležnic spravili v Nemčijo, od koder so jo leta 2003 pripeljali v Beograd, kjer se je začelo sojenje njej in banki, a se nikoli ni povsem končalo. Milanovićevo so našli mrtvo v njenem stanovanju.
Zoran Todorović, po finančni in politični moči povsem v vrhu države, je bil ubit leta 1997, v istem letu kot generalpolkovnik srbske policije Radovan Stojičić. Oba je družila ljubezen do družine Milošević. Todorović je bil ljubljenec žene, Mire Marković, pisal ji je romantične pesmi, general je bil Miloševićev zaupnik, ki mu je pisal najzaupnejša sporočila. Prvega so ubili, ko je predsednikova žena predavala v Indiji. Stojičića so ubili v beograjski restavraciji Mamma mia. Oblast je čistila sledi, kot bi čakala na demokratičen prevrat tri leta pozneje.
Spomladi leta 2002 sem v svojih beograjskih pisarnah gostil generalmajorja srbske policije, Boška Buho, in njegovega gosta, šefa Policijske uprave Ljubljana, Branka Slaka. Buha je Slaka takrat zelo spoštoval. Razlagal je o načrtih srbske mafije, ki da išče novega političnega pokrovitelja za svoje posle ter da želi mafija zato nase navezati nove nosilce oblasti in jim ponuditi usluge, denar, želeno ugodje in tudi dokumente, s katerimi lahko kompromitirajo svoje nasprotnike. Dva meseca pozneje so generala ubili. Storilcev niso našli nikoli. Takratni predsednik vlade, dr. Zoran Đinđić, ni imel dovolj moči za resen obračun z mafijsko državo. Ta ga je leto pozneje, marca 2003, ubila.
Tako tudi odstranitev šefov balkanske mafije v grški taverni ni bil zgolj mafijski obračun. Mrtvi nimajo več svojih črnih beležnic in ne morejo več govoriti.
Borut Šuklje 