Obljuba o pomilostitvi Tomislava Merčepa

V času tik pred volitvami je običajno dovoljeno povedati več in tudi drugače kot v običajnih političnih nastopih po koncu volitev ali prevzemu oblasti. In prav to kratko obdobje umika vsakdanjih meja političnega govora se skuša kasneje kar se da hitro pozabiti, največkrat zato, ker je bilo prepolno neuresničljivih obljub ali pa zaradi izrečenih besed o tekmecih, s katerimi je po volitvah potrebno sklepati zavezništva.

Možnost povedati več ali drugače skrbno izkoristijo volilni svetovalci, ki danes lahko že skorajda povsem natančno določijo, kaj želijo posamezni volilci slišati, katera sporočila so tista, ki jih bodo zanesljivo pripeljala na volišča, in katere so tiste družbene skupine, ki jih je potrebno še posebej nagovoriti, spodbuditi ali ohrabriti. Jim povedati, da tudi v svojih najbolj skritih premislekih niso sami, da jih tako misli več, le da se med seboj ne poznajo, ker morajo biti tiho, ker si ne upajo biti glasni in naj zato, da bo drugače, volijo povsem določenega kandidata. Zato so skorajda vsi še tako radikalni predlogi v predvolilnem času skrbno načrtovani. Tudi namerne laži. Toda vedno obstaja tudi meja, ki je ne gre prestopiti. In prav to mejo je v ponedeljek prestopil Miroslav Škoro, eden izmed volilnih izzivalcev Kolinde Grabar Kitarović na predsedniških volitvah v Hrvaški. Najprej je na eni izmed javnih televizij povedal, nato pa, kot bi hotel še dodatno podkrepiti izrečeno, tudi objavil na družbenem omrežju, da ne bo ponavljal napak svojih predhodnikov in predvsem dosedanje predsednice in bo pomilostil zaradi zločinov, storjenih v jugoslovanskih vojnah, obsojene hrvaške vojake.

Izjava, da bo pomilostil Tomislava Merčepa, je bila namenjena povsem določenemu občinstvu. In kot takšna bi lahko tudi ostala zaprta v hrvaškem političnem prostoru, če ne bi napovedovala več. Novega preurejanja zgodovine vojn v devetdesetih letih prejšnjega stoletja namreč in posledično napovedi novih balkanskih sporov.

Tomislav Merčep je bil leta 2016 spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj vojnih zločinov proti civilnemu prebivalstvu. Sodišče je dokazalo, da so njegove enote ubile 43 posameznikov. Obsodili so ga na sedem let zapora. Merčep je bil morilec, odstranjevalec vseh, za katere je ocenil, da so drugačni. In pri tem je imel razmeroma dolgo časa podporo najmočnejšega in najvplivnejšega člana hrvaških vlad, obrambnega ministra Gojka Šuška. Dokler ni predsednik države Franjo Tuđman ocenil, da lahko postane nevaren tudi zanj.

Merčep je bil v devetdesetih letih vodja gradbenega oddelka v takrat veliki tovarni obutve Borovo. Neopazen inženir, ki je živel v skromni, nedokončani hišici v Borovem naselju, je v začetku vojne zelo hitro opazil možnost svojega vzpona. Vojna je postala njegova priložnost, ki je ni želel izpustiti. Postal je lokalni poverjenik Tuđmanove zmagovalne stranke in kmalu je prevzel tudi politični nadzor nad območno policijo in nastajajočo enoto hrvaške vojske. Obkrožen z nenavadnimi posamezniki je napovedal obdobje nasilja, brutalnega terorja, ubojev, izginotij, posilstev, ropanja in mučenja. Vodja gradbenega oddelka je postal gospodar Vukovarja in okolice. Vojna je bila njegov največji zaveznik, saj mu je nudila okrilje moči. Toda nasilje je postalo preočitno, zato so Merčepa aretirali in prepeljali v Zagreb. Vendar je bilo že naslednjega dne vse pozabljeno.

Imenovali so ga za pomočnika notranjega ministra Ivana Vekića. Merčep je postal nedotakljiv, tako kot njegov eskadron smrti, ki se je utaboril na zagrebškem velesejmu. Bili so skupina odstranjevalcev. Decembra leta 1991 so po naročilu in za plačilo okrutno ubili družino zagrebškega mesarja Mihajla Zeca. Policija ni našla nobene sledi za storilci. Kot pomočnik ministra je nekako v istem času leta 1991 prišel v Karlovac s spiski uglednih in hrvaški državi lojalnih državljanov srbske narodnosti. Njegov ukaz je bil “vse je potrebno očistiti”, njihove glave “morajo leteti kot zelje”. Tudi od tam so ga umaknili. Potem je ustanovil taborišče Pakračka poljana. Tja so vodili tako Srbe kot Hrvate in jih ubijali z električnim tokom, z udarci železnih palic, z naboji in noži.

Vsi, ki so poznali ta zločinski laboratorij, so bili tiho. Ubiti pa niso mogli govoriti. Pa vendar se je nekaj malega o Pakrački poljani le izvedelo, ko je policija preiskovala uboj družine Zec. Merčep je ponovno napredoval, postal je glavni inšpektor hrvaške policije. Potem se je leta 1997 eden izmed njegovih pajdašev, Miro Bajramović, zlomil in javno priznal, da so ubijali, da so ubili veliko ljudi. Septembra 2005 jih je zagrebško sodišče obsodilo. Sodnica Rajka Tomelin Almer je v sklepni besedi dejala, “da so obsojeni vedeli, kakšna usoda čaka ljudi, ki so jih nasilno odvedli iz njihovih domov v ilegalno, nekontrolirano, iz pravnega sistema izvzeto taborišče Pakračka poljana, kjer so delali z ljudmi na način, kot ga je civilizirana Evropa zadnjič videla v nacističnih taboriščih med drugo svetovno vojno”.

Merčep ni bil med obsojenimi. Bali so se, da bi povedal preveč. O onih, ki so mu dajali naloge. Pustili so ga v navideznem miru. In tako bi verjetno tudi ostalo, če ne bi sam naredil napake in želel mimo Tuđmanove volje postati član glavnega odbora vladajoče stranke. Odstranili so ga iz vodstva policije. Leta 2000 je Merčep kandidiral za predsednika države in izgubil. Leta 2016 so ga obsodili in zaprli.

Vsi ti Merčepovi pohodi in ubijanja so sedaj javno znani. Zato nam ostaja še odgovor na vprašanje, zakaj želi ali namerava predsedniški kandidat Škoro pomilostiti Merčepa? Odgovora sta dva. Vladajoča hrvaška stranka ima uradno svojo predsedniško kandidatko, dosedanjo predsednico Kolindo Grabar Kitarović. Obenem pa očitno del stranke tiho podpira Miroslava Škora. Oba iščeta svoje volilce v istem ali zelo podobnem delu volilnega telesa. Škoro in njegovi svetovalci so najverjetneje ocenili, da je potrebno odgovoriti na objavljen spomin Grabar Kitarovićeve o obsojencu mednarodnega sodišča za vojne zločine, generalu Slobodanu Praljku. Odgovor so našli v Merčepu. Drugi razlog je, da ima Škoro realne možnosti priti v drugi krog predsedniških volitev in da zato potrebuje glasove tistih volilcev, ki tudi v Merčepu vidijo junaka.

Mučenja Merčepovih eskadronov je uspelo preživeti sedmim posameznikom.

Komentar je bil objavljen v Primorskih novicah 20. decembra 2019.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s