Obsodba generala je bila brutalna. Pogledujoč na čas, ko se je to zgodilo, bi lahko mislili, da so ga ubili, a bi bilo to po padcu berlinskega zidu vseeno prenevarno. Niso ga ne zaprli ne mučili, saj bi bilo to prelahko. Hoteli so hujšo kazen, takšno, ki jo čutiš in zaradi katere se vseskozi sprašuješ, ali si res naredil tako usodno napako. Predsednik države je generala obsodil na samoto, kazen, ki jo je tudi sam poznal in izkusil, zato je vedel, kako boli. Bolj kot grožnje, mučenja, zapor ali najbolj enostaven način odstranitve, likvidacija. Tudi predsednik je bil osamljen in zaprt, zato je poznal bolečino, ki jo je sam svoj stopeti zaporniški dan, 24. aprila 1972, opisal kot tresavico, jok, preklinjanje sebe zaradi preplašenosti in nemočno hropenje. Toda ta čas, ki ga je predsednik poznal, je bil daleč nazaj, čas novega obdobja jugoslovanskega stalinizma, po sporočilu, ki ga Josip Broz, takratni predsednik Jugoslavije, ni hotel slišati, zahtevi po drugačnosti države. In takrat je bil politični disident.
Toda v začetku devetdesetih let je nekdanji upornik in nato predsednik države uporabil prav isti mehanizem obsodbe. Franjo Tuđman je odstranil svojega obrambnega ministra, generala Martina Špeglja. Ni mu hotel verjeti, da bo v eni od naslednjih noči ali zgodnjih juter jugoslovanska armada napadla Slovenijo.
In prav tu moram začeti. Milan Kučan, takratni predsednik Slovenije, je v intervjuju, objavljenem pred dnevi, spomnil na prve ure prav te vojne. Na 27. junij 1991. Govoril je o Tuđmanu in Špeglju. Pravzaprav predvsem o Tuđmanu, ki ga je tega zgodnjega jutra poklical, saj je vedel, da imajo pripravljene načrte, kako preprečiti pohod tankovskih enot iz hrvaških vojašnic proti Sloveniji. Kučan ga je prosil za pomoč. A odgovor slovenskemu predsedniku je bil hladen, skorajda uradniško zavračajoč, naj ne misli, da bo Hrvaška vstopila v vojno zaradi Slovenije.
Toda Tuđmanov odgovor ni bil izraz stiske ali zgolj in samo strahu pred posledicami. Odgovor je bil domišljen in vnaprej pripravljen. Tako drugačen od Špegljevega sporočila, ki je istega dne prišlo v Ljubljano, fantje, zdaj ste sami, saj sam ne smem narediti nič.
Dvajsetega januarja 1991 sta imela Janez Janša in Igor Bavčar, slovenski obrambni in notranji minister, zaupen sestanek s hrvaškima ministroma, Martinom Špegljem in Josipom Boljkovcem. Podpisali so sporazum o skupnem odporu ob morebitnem napadu jugoslovanske vojske. Slab mesec pozneje, 12. februarja, sta o sporazumu, ki je določal, da je napad na eno republiko napad na obe, govorila tudi Kučan in Tuđman. In dogovor je nekako veljal do 21. junija 1991, ko je Tuđman odpotoval v Beograd. Ameriški zunanji minister, James Baker, je prav tam sklical sestanek z vsemi predsedniki republik nekdanje Jugoslavije. Hrvaškemu predsedniku so svetovali, naj na pogovoru ne omenja neodvisnosti in samostojnosti, temveč predvsem pritrjuje ideji o nekakšni novi jugoslovanski asimetrični federaciji.
Ko je čakal na sprejem, se je zgodilo. Takratni hrvaški veleposlanik, profesor Davorin Rudolf, ki ga je spremljal, pravi, da je deset sekund spremenilo vse. Kučan, ki je prihajal s pogovora z Bakerjem, je namreč Tuđmanu pri vratih povedal, da je ameriškemu ministru nedvoumno sporočil, da bo Slovenija razglasila samostojnost in neodvisnost. Takrat se je, piše Rudolf, opogumil tudi Tuđman in svoj vnaprej pripravljeni nastop spremenil.
Toda to nas pravzaprav še bolj oddalji od odgovora, zakaj je samo teden pozneje sledil tako hladen odziv hrvaškega predsednika na Kučanovo prošnjo.
Enaindvajseti junij 1991 se za Tuđmana po pogovoru z Bakerjem ni končal. Imel je še eno pomembno, pravzaprav odločujoče srečanje. Zvečer ga je na intimno večerjo povabil jugoslovanski vojaški komandant, general Veljko Kadijević. Prič pogovora nista želela. Pa vendar se je pozneje dalo razbrati, da sta se pogovarjala o dveh zavezah. Prvi, da jugoslovanska vojska ne bo napadla ne Hrvaške ne Slovenije, o kateri je govoril Kadijević, in drugi, da Hrvaška ne bo ne izzivala ne kakorkoli ogrožala enot jugoslovanske vojske, s katero mu je odgovarjal Tuđman. In sporazumela sta se še o tretji stvari, o Kadijevićevem naročilu Tuđmanu, naj takoj umakne generala Špeglja.
Le dan zatem, 22. junija 1991, je Špegelj zahteval sprejem pri Tuđmanu. Obvestil ga je, da ima zanesljive informacije o operativnih pripravah vrha jugoslovanske armade o napadu na Slovenijo. Tuđman ga je bolj ali manj napotil k izhodnim vratom s pojasnilom, da ima jasna zagotovila, da armada ne bo intervenirala proti Sloveniji in Hrvaški. Samo dan pozneje je iz Beograda v Zagreb prišel podpredsednik Hrvaške, Dušan Bilandžić. Nujno je iskal Tuđmana in okoli 23. ure tudi dobil termin za srečanje. Prenesel mu je sporočilo generalov, Ivice Kukoća in Fabijana Trga, da bo jugoslovanska armada čez nekaj dni napadla Slovenijo. Tuđmanov odgovor je bil, da bo nadaljeval z večerjo, ki so mu jo pripravili, saj da ni nikakršne nevarnosti vojaške intervencije proti Sloveniji.
Sedemindvajsetega junija se je začela vojna. Minister Špegelj je na izredni seji vrhovnega državnega sveta predlagal, naj hrvaške oborožene enote preprečijo premike jugoslovanske vojske proti Sloveniji. Tuđman ga je zavrnil in mu odvzel ministrsko mesto. Dokončno je z generalom obračunal na sestanku, ki ga je sklical 30. julija 1991. Špeglja je obtožil, da enostavno ne razume, da vojne v Sloveniji sploh ni bilo, da je šlo zgolj za dogovorjen spopad. In da zato ni dovolil, da bi jih Špegelj zvlekel v past s svojimi norimi načrti. »Prepričan sem, da Kadijević nikoli ne bo napadel Hrvaške. Za to imam jamstva. Ključ rešitve jugoslovanske krize je samo na relaciji Srbija–Hrvaška.«
Šestega avgusta istega leta so Tuđmanovi zaupniki obiskali Špeglja in njegovo ženo Stanko. Predlagali so jima, naj se takoj izselita v Kanado ali na Švedsko. General je vedel, kaj takšna ponudba pomeni. Z ženo sta skrivoma odšla iz države.
Borut Šuklje 