O treh možeh, ki se niso poznali

Po padcu Vukovarja je hrvaška oblast dejstvo o odsotnosti vojaške pomoči obleganemu mestu umaknile v tišino in pozabo. Branilce pa obtožila.

Nikoli se niso mogli spoznati, čeprav so živeli razmeroma blizu, toliko da bi na morebitno skupno srečanje lahko prišli peš. Pa tudi če bi jim to po kakšnem nenavadnem naključju uspelo, bi jih zanesljivo zaprli, obtožili vohunstva in najverjetneje tudi ustrelili. Bil je namreč čas, ko so bile dovoljene samo skrbno izbrane besede, primerne prihajajoči vojni. Prvi od trojice si ni upal govoriti o svojih dvomih, drugemu so ukazali molk, le tretji je lahko pisal in objavljal.

Miroslav Milenković je imel 51 let, ženo in dva otroka, do 19. septembra 1991 so skupaj živeli v srbskem mestu Gornji Milanovac. Admirala Vladimira Barovića, njegova mati je bila Slovenka Nada Benigar, so septembra 1991 službeno premestili na hrvaški otok Vis. Siniša Glavašević je bil novinar in urednik hrvaškega radia Vukovar.

Milenkovića so takratne jugoslovanske vojaške oblasti mobilizirale in napotile proti Vukovarju, mestu na hrvaško-srbski meji. Med mobiliziranimi sta nastali dve skupini. Prva, ki je delovala skladno z ukazi, in druga, manjša, ki je bila odločena, da dezertira in pobegne. Milenković se ni mogel odločiti, kateri naj se pridruži. Izbral je tretjo pot, tisto, kjer izhod ni več ponovljiv, saj je dokončen.

​Admiral Barović je teden dni pozneje napisal svoje zadnje pismo, bilo je brez naslovnika, le pojasnilo, da se kot vojak ne more pokoriti ukazom svoje vrhovne komande in ukazati začetek bombardiranja dalmatinskih obmorskih mest. Ko je pismo napisal in ga skrbno spravil v kuverto, je vzel pištolo in si prestrelil glavo. Zadnji dan svojega življenja, 29. septembra 1991, je bil star 52 let. Novinarju Glavaševiću je uspelo, znal je in predvsem je imel pogum, da je v tednih podivjanih napadov takratne jugoslovanske armade na Vukovar poročal o upanju.

Ni se spraševal le, kdo bo čuval njegovo mesto, ko ga več ne bo, ampak tudi veliko bolj zavezujoče stvari, na primer, kje so zdaj, ko mesto krvavi, vsi tisti, ki bi morali vpiti in s svojimi glasovi pomagati prestrašiti sovražnika. Jugoslovanska vojska je proti Vukovarju napotila vse, kar je imela. V mesecih obleganja je izstrelila dveletno zalogo granat, bomb in vsega drugega, kar ruši in ubija, a zelo dolgo ni mogla premagati branilcev mesta. To ji je uspelo 18. novembra 1991 in začela je krvav pohod.

Glavaševića so ujeli in nekaj dni pozneje ubili. Star je bil trideset let. V enem od svojih zadnjih javljanj je hrvaško oblast obtožil, da branilcem Vukovarja ni želela pomagati. Obtožujem vas, gospodje poslanci, je govoril, da nam ne pošljete orožja in vojakov za preboj iz mesta, in obtožujem vas za vso bolečino Vukovarja, ki je razumelo, da med hrvaškim parlamentom, vlado in predsednikom ni nikakršne razlike. Obtožujem vas za smrt Vukovarja, je govoril v radijski mikrofon, skrit v majhni podzemni sobici mestne bolnišnice.

Konec septembra 1998 sem na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti poslušal predavanje profesorja sociologije z zagrebške univerze, pozneje tudi namestnika ministra za obrambo v hrvaški vladi, Ozrena Žuneca. Pogovor je bil namenjen vojnam na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini med letoma 1991 in 1995.

Profesorjeve osnovne teze so bile tri. Prva, da so jugoslovanske vojne, tako kot tudi večino drugih, vodili zaradi političnih ciljev, toda da je zelo verjetno, da so jih vsaj delno vodili zaradi vojne same. Vojne, ki je sama po sebi postala politični cilj, vojne, katere namen ni »samo« etnično čiščenje, ampak popolna razgradnja vseh civilnih in socialnih vrednosti, da bi se posledice in dimenzije vojne nadaljevale tudi po tem, ko bodo vojne formalno že končane.

Da so torej glavne vojaške operacije vodili s političnim ciljem povzročiti dolgotrajne posledice in sovraštvo. Njegova druga teza je bila, da je to na Hrvaškem vzpostavilo paralelno linijo ukazovanja, prvo prek generalštaba in drugo prek političnih struktur na ministrstvu za obrambo, ki ga je vodil zaupnik predsednika države Gojko Šušak.

Tretja teza profesorjevega nastopa se je začela z vprašanjem, zakaj se je hrvaška vojska konec leta 1991 – torej v času zloma Vukovarja, ko je že bila opremljena, poleg brigad rezervistov je imela tudi profesionalne enote in bi z zaplenjenim ali kupljenim orožjem lahko oborožila 200.000 vojakov ter ko je v Vukovarju že lomila hrbtenico napada jugoslovanske vojske – nenadoma, kot je dejal Žunec, »popolnoma pasivizirala«. Profesor je imel odgovor. Zaradi vojn v Bosni in Hercegovini, zaradi selitve bojišča v drugo državo.

Toda zdaj se vračam v prve novembrske dni leta 1991 v Vukovarju. Komandant obrambe mesta Mile Dedaković – Jastreb je po nekakšni še obstoječi telefonski liniji klical predsednika države dr. Franja Tuđmana. Obupan je želel spet prositi za pomoč. Prepričan je bil, da mu predsednik lahko pomaga.

A pogovor je bil omahljiv in nedoločen. Dedaković je Tuđmanu opisal, da so prvi tanki in večji del pehote že v mestu ter da se jim ne morejo ustrezno upreti, saj da niso dobili obljubljenega orožja in streliva. Predsednikov odgovor je bil, da se morajo pač znajti s tistim, kar imajo, in da »naj za božjo voljo to razume«. Pogovor se je končal s predlogom, naj Dedaković vse predloge ponovno napiše in po faksu pošlje v Zagreb.

Po padcu Vukovarja in človeških grozotah ter zločinih, ki so sledili, je hrvaška oblast – vsi, ki jih je Glavašević zolajevsko obtožil – dejstvo o odsotnosti vojaške pomoči obleganemu mestu umaknila v tišino in pozabo. Dedakovića, njegovega naslednika Branka Borkovića in njune vojne komandante pa so s poročilom, ki še zdaj ni preklicano, obtožili, da niso branili mesta, ampak da so želeli zrušiti ustavno ureditev, da so bili vojni dobičkarji, da so kovali zaroto proti demokratično izbrani oblasti, sodelovali z jugoslovansko kontraobveščevalno službo ter pripravljali projekt državnega udara. Oba sta bila zaprta in mučena, saj so želeli njuno priznanje krivde.

Komentar je bil objavljen v časniku Delo 21. novembra 2019. 


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s