Izpolnjena obljuba odhajajočega predsednika

Odhajajoči predsednik evropske vlade Jean-Claude Juncker si je izbral hrvaško prestolnico kot kraj ponovitve danih zavez. Sprejet je bil z vsemi pokloni in primernimi častmi. V dveh dneh svojega gostovanja, 17. in 18. junija 2019, je prisotnim in tudi onim, ki so obisk spremljali bolj od daleč, sporočil svoji odločitvi, da bo še pred koncem mandata pritrdil dvema hrvaškima željama.

Željama o popolni pripravljenosti države za priključitev v evropski tečajni mehanizem, svojevrstno dveletno čakalnico za vstop v območje evra, ter o prav takšnih potrebnih znanjih in veščinah, zadostnih za potrditev tehnične pripravljenosti Hrvaške pred začetki postopka vstopa v območje 26 držav EU brez notranjih meja.

Zato ni toliko pomembna ocena o torkovi privolitvi evropskih komisarjev hrvaškim željam, temveč vprašanje, ali se ne bo velika schengenska meja premaknila šele po tem, ko se bo z novimi balkanskimi državami razširila tudi Evropska unija. In odgovor je verjetno pritrdilen.

Junckerjevi sporočili sta bili pričakovani, a sta bili kljub temu prvič izrečeni kot javna obljuba, ki je nekako odstranila dvome. Najprej tiste, da bi lahko Hrvaška prehitela Romunijo in Bolgarijo, ki ob prav vseh izpolnjenih pogojih čakata na vstop v schengenski prostor že od leta 2011, ter druge toliko bolj pomembne za predsednika hrvaške vlade Andreja Plenkovića o njegovih vplivnih evropskih prijateljih. In res jih je imel, ne toliko in na način, ki ga je obvladal eden od njegovih predhodnikov, dr. Ivo Sanader, ki je bil – vedno oblečen pri izbranih krojačih, s potrebnimi manirami, dobrimi zapestnimi urami in znanjem vrste tujih jezikov – vedno dobro sprejet gost v odločujočih kabinetih evropskih držav.

Plenković jih je imel manj, a vsaj enega zelo pomembnega, s katerim sta lahko skupaj in brez zadržkov razmišljala o velikih načrtih. Martin Selmayr je bil najprej Junckerjev šef kabineta in je nato čez noč postal najprej namestnik generalnega sekretarja Evropske komisije in dobesedno samo minuto kasneje – toliko je bilo namreč potrebno, da je dotedanji generalni sekretar odstopil – tudi novi generalni sekretar. Selmayr je bil že pred tem vpliven, toda po imenovanju je prevzel dejansko vse operativne naloge evropske vlade. Nekaterim komisarjem je privoščil prijaznost, drugi so se ga malce bali ali vsaj izogibali.

Ko je postalo očitno, da Juncker ne bo ponovil mandata, je bil prav Selmayr tisti, ki je predlagal Plenkoviću, naj sam poizkusi z velikim političnim skokom. Takrat so bile prvič sprožene govorice, sporočane iz zagrebškega vladnega kabineta, da bi lahko bil Plenković nova evropska izbira. Ni bilo povsem jasno, ali je bilo objavljanje ocene bolj namenjeno trenutni umiritvi domačih političnih razmerij, ali dejanskemu testiranju Plenkovićevih evropskih možnosti, ali je bilo namenjeno tudi drobnemu nagajanju hrvaški predsednici Kolindi Grabar Kitarović, ki je nekako v istem času posredno sporočala, da je prav ona edina zares poznana v Evropi in svetu.

Predsednik Juncker in generalni sekretar Selmayr sta v torek, 22. oktobra 2019, resda po manjšem omahovanju, tudi izpolnila zagrebško zavezo. Plenković seveda dobro pozna Sanaderja, saj je tudi sam proizvod njegove politične šole in njegovih kadrovskih odločitev. In pozna tudi njegove diplomatske zvijače: da je ob posamični etapni zmagi in potrebnem zmagoslavju dobro najti tudi tistega, ki bi lahko oteževal dokončno zmago. Kot ob hrvaških pogajanjih za vstop v EU, ko so iz Sanaderjevih vladnih uradov pošiljali v Bruselj ponarejene dokumente o poteku državne meje s Slovenijo ter jih opremljali s sporočili o slovenski sebičnosti in blokiranju hrvaškega evropskega članstva.

Tudi zato je v torek Plenković poudaril, da Slovenija ne bo mogla dolgo blokirati vstopa Hrvaške v schengenski varnostni prostor. Pa ni imel nikakršnega povoda, razen hrvaške ocene, da je treba v bruseljsko odločitev takoj vplesti tudi Slovenijo. Razlogi so trije. Najprej preglasiti oceno, da Romunija in Bolgarija ostajata od leta 2011, ko sta izpolnili vse tehnične pogoje za vstop v schengen, čakajoči, saj po oceni nekaterih evropskih držav še nista izpolnili vseh političnih pogojev za članstvo. Drugi razlog je, da bo morala tudi Hrvaška izpolniti vse potrebne politične pogoje za pridobitev soglasja vseh držav članic EU. Tudi zato, ker je prav potek državne meje eden izmed razlogov slovenske tožbe proti Hrvaški pred sodiščem EU v Luksemburgu.

Toda oba razloga sta poznana ter skorajda otroško nedolžna proti tretjemu. Ob morebitnem polnopravnem sprejemu republike Hrvaške v območje schengena bi se del evropske zunanje meje prenesel na hrvaške meje z Bosno in Hercegovino, Srbijo in Črno goro, torej na hrvaške meje z državami, s katerimi meja nima določenih. Z BiH ima sicer podpisan meddržavni sporazum o meji, podpisala sta ga predsednika dr. Franjo Tuđman in Alija Izetbegović, vendar ga Hrvaška ni nikoli priznala. S Srbijo ostaja zelo resen problem uveljavitve mejne črte na reki Donavi, kjer želi Hrvaška uveljaviti povsem nasproten princip razmejitve, kot ga je zagovarjala na dolgoletnih pogajanjih s Slovenijo glede meje na reki Muri. S Črno goro ima Hrvaška poseben in začasen mejni režim na polotoku Prevlaka, za katerega pa ni verjetno, da bi lahko vzdržal tudi kot določitev zunanje evropske meje.

Vse to bi ob Hrvaškem polnopravnem schengenskem članstvu lahko povzročilo resne politične težave s pričakovanimi hrvaškimi zahtevami, da je meddržavna mejna črta lahko samo tam, kjer jo priznava Zagreb. Na tem mestu bi lahko sledil ugovor, da vprašanji schengena in hrvaških državnih meja nista povsem povezani. Morda tehnično res ne, toda usodno sta povezani politično. In po zavrnitvi začetka evropskih pristopnih pogajanj z Albanijo in Severno Makedonijo še toliko bolj.

Območje držav Jugovzhodne Evrope je obsojeno na novo evropsko čakanje. Znotraj tega se bodo iskale tudi nove rešitve. Pa ne mislim pri tem na možen vstop Rusije, Kitajske in Turčije v prostor politične praznine, temveč predvsem na drugačne evropske rešitve. Do sedaj je Evropa poznala na Balkanu samo dve delujoči orodji, s katerima sta upravljali Carla del Ponte in Angela Merkel. Prva takoj po letu 2000, ko je od držav bivše Jugoslavije zahtevala dosledno spoštovanje mednarodnega pravnega reda ter spoštovanje delujočih institucij in človekovih pravic, druga, nemška kanclerka, z napovedjo velikega balkanskega “new deala” in prav tako velikim investiranjem evropskega denarja v nove prometne, energetske, razvojne in varnostne projekte. Če se bodo sedaj pojavili novi projekti, ki bi lahko kljub vsemu naredili evropsko članstvo balkanskih držav bolj oprijemljivo in otipljivo, kot je na primer oblikovanje svojevrstnega schengenskega predprostora – srbski predsednik Aleksandar Vučić mu pravi mini schengen -, potem bo znotraj tega imela Hrvaška pomembno mentorsko vlogo. Zato ni toliko pomembna ocena o torkovi privolitvi evropskih komisarjev hrvaškim željam, temveč vprašanje, ali se ne bo velika schengenska meja premaknila šele po tem, ko se bo z novimi balkanskimi državami razširila tudi Evropska unija. In odgovor je verjetno pritrdilen. Juncker in Selmayr sta izpolnila zavezo, dano Plenkoviću. A pri tem bo tudi ostalo.

Komentar je bil objavljen v Primorskih novicah 25. oktobra 2019. 


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s