Zapomni si moj obraz, saj bom jaz tisti, ki te bo ubil, mu je dejal. Ni povsem jasno, ali so bile te besede izrečene tik pred ali takoj po pretepu. To ni bila zgolj naključno izrečena grožnja, posledica slabe volje, trenutnega spora ali odkritja takšne ali drugačne zakonske nezvestobe. Najverjetneje tudi ni šlo zgolj za naključno srečanje obeh moških v zrelih letih, čeprav se je vodstvo policije zelo hitro odzvalo prav z zagotovilom, da je bilo zgolj naključje, da sta se srečala ob isti uri na istem mestu in da ni šlo za napoved velikega obračuna.
Zagrebški hotel Esplanade, ki je bil zgrajen v drugi polovici dvajsetih let prejšnjega stoletja kot svojevrstna posledica zahtev potnikov, ki so uporabljali slavni Orient Ekspress, takratno železniško povezavo med Parizom in Istanbulom, je tudi danes izbrano mesto počitka, srečanj, zabave in dobre hrane. Dovoz, vhod in preddverje hotela nikoli niso prazni, so bolj preplet prihajajočih in odhajajočih gostov, čakajočih voznikov, uslužbencev, ki skrbijo za prtljago in odvažajo avtomobile na parkirišče, ter consiergev, ki s piščalko kličejo taksiste.
Ni razloga, da ne bi bilo tako tudi v soboto, 12. oktobra 2019, malo po deseti uri, v času, ko je noč šele na začetku svojega potovanja. Tu sta se stepla. Hrvoje Petrač, ki so ga takoj nato z zlomljeno golenico, pretresom možganov in težavami z rebri prepeljali v bolnišnico, in Vjeko Sliško, ki se je odpeljal sam in se dan pozneje tudi sam prijavil policiji. Nič posebnega torej, pretep je dokumentiran, policija ima dostop do pretepenega in tudi do onega, ki ga je pretepel in mu grozil, torej bi vse skupaj lahko prepustili pravosodni proceduri.
Če. Če se ne bi prvi pisal Petrač in drugi Sliško ter če ne bi njuna priimka označevala neko prav posebno obdobje razvoja hrvaške države, ko sta bila dodobra prepletena organiziran kriminal in visoka oblast. Čas, s katerim ni bilo nikoli povsem obračunano. Tudi zato ne, ker sta takrat državo vodila predsednik Franjo Tuđman in njegov politični intimus, minister za obrambo Gojko Šušak.
Tako kot se je vedelo, kdo v državi odloča o ključnih stvareh, je bilo tudi znano, kdo sprejema odločitve podzemne države. Bila sta dva, Zlatko Bagarić in Mladen Naletilić Tuta. Bila sta konkurenta, a sta si, tudi zaradi priznavanja Šušakove avtoritete, razdelila posle in v prostem času rada skupaj igrala poker. Potem se je idila nenadoma končala. Minister za obrambo je usodno zbolel in kmalu odšel. Glavna tožilka mednarodnega sodišča za vojne zločine, storjene na ozemlju nekdanje Jugoslavije Carla del Ponte je začela preiskovati Tuto in njegovo vlogo v operacijah v Bosni in Hercegovini. Kmalu so ga odpeljali v zapore v Haagu. Bagarić je želel prevzeti celotno ozemlje podzemne države. Tudi njegovo druženje s Tuđmanom na svetovnem nogometnem prvenstvu v Franciji leta 1998 je bilo sporočilo o moči.
Vjeko Sliško, stric Vjeka, ki je v soboto pretepel Petrača, je moral pobegniti, saj se je bal, da ga bodo kot prevzemnika Tutovih poslov ubili. A so v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah odstranili Bagarića. Takrat se je lahko vrnil tudi Sliško, prepričan, da je mesto glavnega šefa izpraznjeno. Prezrl je odločilno podrobnost. Ni znal razbrati nove moči Hrvoja Petrača. Kmalu po vrnitvi so njegov džip napadli z minometom, a mu je uspelo preživeti. Sledilo je še nekaj poskusov in 22. marca 2001 so ga v centru Zagreba ubili. Naročnik uboja je ostal neznan.
Minister za notranje zadeve Šime Lučin mi je pred tem – imela sva sestanek na gradu Otočec – povedal, da ima posebno skupino za boj proti podzemni državi. A ni mogel uspeti. Tudi predsednik vlade, dr. Ivica Račan, ga je pustil samega. Posebno skupino so mu diskreditirali in vnaprej osmešili pripravljeni sodni proces proti lastnikom organiziranega kriminala. Na nikoli končanem procesu se je pojavilo tudi ime naročnika likvidacije kralja igralnih avtomatov – Sliška. Ime je nosilo obraz Hrvoja Petrača. Preiskovalci so namreč imeli obsežen prepis tajnih prisluhov Petračevih pogovorov o tihotapljenju ter trgovini s cigaretami, drogo in orožjem. Ti so kazali, da zna Petrač usklajevati legalne in kriminalne posle ter nagraditi.
Tomislav Karamarko, poznejši minister za notranje zadeve, je bil njegov podnajemnik, z vnukom predsednika Tuđmana sta si delila lastništvo v zagrebški Kaptol banki, z glavnim kupcem orožja za hrvaško vojsko, generalom Zagorcem sta imela enake interese, njegovi emisarji naj bi vozili darila v predvolilni štab poznejšega predsednika Stipeta Mesića. Račan je ponavljal, da mu ne morejo nič, da bo prav zaradi svoje odprte denarnice in morda tudi zaradi črne beležnice dolžnikov, z natančno evidenco posojenih milijonov uglednim javnim osebam, ki jo je nasledil po Bagariću, znal premagati državo.
Kljub vsemu je zaradi obtožb, da je prevzel Bagaričev klan ter da je naročnik Sliškovega umora, pobegnil v Turčijo. Ko se je leta 2002 vrnil, ga je policija osvobodila vseh sumov. A se je spet oglasila Carla del Ponte. Ocenila je, da je prav Petrač financer skrivanja generala Anteja Gotovine, ter zahtevala njegovo aretacijo. Takrat je Petrač spet pobegnil, najprej v Izrael in nato v Grčijo. Bil je tudi osumljen, da je organiziral ugrabitev sina svojega prijatelja generala Zagorca.
Novi predsednik hrvaške vlade je postal dr. Ivo Sanader. Za hrvaški vstop v EU je bil pripravljen spoštovati evropski pravni red. Petrača so aretirali v Grčiji in ga izročili Hrvaški. Njegovi dolžniki so mu obljubili, da bo takoj izpuščen, saj so podcenjevali moč del Pontejeve. Petrača so obsodili na šest let zapora. Iz zapora je pisal pisma o maščevanju vsem, ki so ga izdali. Tudi Sanaderju. Izpuščen je bil leta 2011 in bilo je bolj ali manj tiho do sobote 12. oktobra letos. Do novega sporočila, da podzemna država še obstaja in da potrebuje nov dogovor z oblastjo. Kot v dobrih starih časih.
Komentar je bil objavljen v časniku Delo dne 17. oktober 2019.
Borut Šuklje 